Nisem nek zadrt človek, ki bi bil vajen nekomu škoditi, ampak tokratni primerek bi pa najraje nekomu prijavil. Mogoče bi ga kdo drug, jaz ga ne bom, ker se mi resnično ne da ubadati s tem, lahko pa bi ob kontaktiranju pravih oseb prišel do kakega denarja, da bi stvar pometel pod preprogo.

Gre se namreč za to, da obstajajo neki zakoni, katerih se je treba držati in če se jih držijo vsi, ne vem zakaj morajo biti izjeme. Poznam primere, kjer pride stvar v trgovini tako majhna, da ni kam nalepiti deklaracije, ampak jo uvoznik vseeno prilepi, tudi če je tako mikroskopska, da jo moraš brati z dvemi povečevalnimi stekli. Ampak deklaracija je in nihče se ne more vtakniti v to, da je ni. Problemček nastane, ko deklaracije ni in takrat se najde običajno nekdo, ki pride v trgovino, nič krivi blagajničarki težiti, da ni ustrezno za prodajo, da zahteva dvesto evrov, ali pa bo stvar prijavil in hoče govoriti z nadrejenim. Pozneje je še pametnejši od samega direktorja maloprodaje, ampak okej, to je človek, katerega hobi je, da se pokaže pameten in da greni življenje ostalim.

Moj primer sega približno dva meseca nazaj, ko sem v eni izmed Tuš trgovin opazil izdelek iz moje rane mladosti. In točno sem vedel, kako izgleda in vedel sem, kaj se skriva v škatlici, čeprav same embalaže iz mladosti nimam v spominu. Ampak okus in vonj, moral sem kupiti in nemudoma poskusiti, če je enako, kot pred dvajset in več leti. Ja. Isto. In po treh minutah postane trdo, da ne moreš več žvečiti. Navdušen, da nostalgijo prodajajo po borih 0,99 centa, pokažem vsem kolegom, ki se jih bi morali spomniti.

Povsem slučajno je med vikendom, ko smo pregledovali sestavine, nanesla debata na to, da nič ne piše v našem jeziku. Sprva nisem verjel, nato pa ob podrobnejšem pregledu opazim, da je res tako. Sicer se imam za dobro razgledanega, sicer ne z ravno visoko izobrazbo, ampak vseeno vem, kaj v tujih jezikih pomeni ”cukier”, ”aromaty” in podobne besede. Makedonski žvečilni cigareti bi torej morali nekomu iti v nos. Meni ne in če bi imel ogromno časa, se vseeno ne bi spravil k računalniku in začel pisati elektronsko pošto nekomu pri Tušu in zahtevati odškodnino. Ker se mi zdi neumno. Nekdo pa bo to naredil, si kar mislim.

Še vedno se najde nekdo, ki ne ve, o čem govorim. Za tiste prilagam sliko.

Joker

Sam sem izbral prve, ki so prišli pod roko. V ponudbi jih je bilo veliko več, v embalažah, ki spominjajo na Camel, Marlboro in druge, boljše ali slabše znamke cigaret. Niti niso zaviti v folijo, kjer bi lahko bila prilepljena deklaracija. In napis ”with smoke effect” označuje zgolj obliko žvečilnega gumija, da ne bi mogoče kdo, naivnež kot sem bil sam, ob žvečenju pihal, misleč, da se bo prikazal modrikast dim. Sicer sem ob sobotnem obisku zgoraj omenjene trgovine opazil, da jih imajo še, kar pomeni, da se verjetno ni še nihče pritožil (ali pa sem edini v Sloveniji, ki sem jih sploh kupil), se za ponovni nakup nisem odločil. Nostalgije namreč ni mogoče kupiti, niti za nekoga borih, drugega življenjsko pomembnih devetindevetdeset centov. Za ta denar si raje kupim rizle in si zvijem cigaret brez dodanega sladkorja, arom in nekih ekstraktov gume. Zaradi sladkosti niti ne priporočam nakupa staršem, ki bi radi pokazali svojim otrokom, kaj so žvečili v njihovih letih. Čeprav, roko na srce, takrat nismo bili občutljivi na vsako stvar, kot so recimo sedaj.

In če dajo vsako stvar v avtomobilski industriji, ki je bila popularna v šestdesetih in sedemdesetih prejšnjega tisočletja, na tržišče z oznako ”retro”, so sedaj začeli enako tudi s hrano. V Lidlovih in Hoferjevih trgovinah najdemo piškote in bombone pakirane v stare embalaže, žvečilne gumije s kilogramom sladkorja na 100 gramov ter bajadere v originalnih embalažah. Potem bi se lahko zganil še kdo in bi imeli spet tolar ali dinar, cene bencina, kot so bile takrat, kredite v vrednosti treh škatel cigaret in več fabrik. Ampak, ker je pomembno, da se vse staro in utečeno uniči in začne znova, drugače ter v glavah idejnih vodij boljše, nam ostanejo le spomini in kritiziranje.

Pojdite v miru.

4 Thoughts on “Retro nostalgija

  1. Ja, se spomnim. V obliki cigaret. Sploh ne vem zakaj so veljali tisti taploščati (Brooklyin) , ki so nam jih vsake toliko prinesli iz Italije za tako fancy?! Brez veze :)!

  2. Uuuuuuuuu, ti so bili pa tako dobri 🙂 zmerej sem komaj čakal, da sem lahko čikal 🙂

  3. Anita on 10. januarja 2018 at 0:47 said:

    Čak, a nisi nehal kadit? 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation