Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ura je odbila štiri popoldan in ko sem prisopihala do bara, me je tam že čakala Sara. Sara je moja najboljša prijateljica in že nekaj let se vsak torek ob štirih popoldne dobiva na pijači. Tam obdelujeva različne, aktualne in življenjske teme. Čestokrat se zaklepetava do pozne ure, saj je življenje vendar zanimivo, drugih obveznosti pa ob torkih nimava. Kljub temu, da sva obe samski, imava popoldneve kar zapolnjene, Sara redno dela za šankom, največkrat popoldne, ker ni jutranji tip človeka, jaz pa imam ob popoldnevih fitnes, manikuro, frizerja ali solarij.

”Poglej tega tipa”, mi reče Sara. Pogledam, na prvi pogled mislim, da je klošar. Julijsko sonce pripeka. Oblečen je v kratke, zguljene kavbojke, na sebi ima karirasto srajco, kakršne so bile moderne v poznih osemdesetih, obut je v japonke in čez ramo nosi tisto obupno moško torbico. Podrobnejše opazovanje da vedeti, da je povsem normalen tip, na kratko postrižen in brez stila za oblačenje. Vseeno pade skupna odločitev, da s takim tipom pa ne bi bile. Iz preprostega razloga, poglej ga, tipičen mestni kmetavz, njegova pokončna drža pa daje videz, da si misli, da je boga za jajca prijel. Verjetno je večni študent, če pa ne, je pa ravno začel v novi službi in si sedaj misli, kakšen car je, ker jo ima.

Najino razmišljanje je vedno enako in tudi Sara je bila mnenja, da bo tak tip vedno ostal samski, če ni slučajno gej. Oni so, pa čeprav ne vsi, za razliko od žensk sposobni ljubiti tudi bolj tetkaste tipe. Da bi ga imela rada katera od naju, bi moral skozi temeljito preobrazbo. Najprej o stilu oblačenja, potem o pravilni drži med hojo in na koncu še naštevanje točk, zakaj moški ne smejo nositi japonk.

Nekaj ur kasneje, ko sva še vedno govorili o moških stilih in njihovih stilskih neokusih, se je tip vrnil, v rokah je držal modro mapo. Razmišljali sva, kje je bil in prišli do zaključka, da je verjetno šel h kakemu sošolcu po zapiske predavanj. Verjetno je študent FDV, sva si rekli, tam so totalno vsi tipi brez stila za karkoli. Pobrskal je po torbici, izvlekel ključe, pritisnil na daljinca in le nekaj korakov stran so utripnili smerniki športnega audija a4 zadnje serije.

”Mogoče bi ga imela”, je rekla Sara. Mogoče ga bi imela tudi jaz. Saj je povsem normalen tip.

Keš pičke!!!

Zgornjih štiristo besed se bere kot kopipejst bloga približno osemindvajset let stare ženske, ki je mentalno obstala nekje na sredini najstništva, prebrala dvakrat Burdo, površno prelistala PIL, prečekirala Avenijo in si na youtube pogledala vse videospote Gustavo Lime ter se prepustila sanjarjenju, saj njeni oprani možgani več od tega pač ne zmorejo.

Kako iz ženske postane keš pička? Ali gre za problem vzgoje, ali pač le za občutek biti nekaj več in se posledično metati za tipi, ki imajo dobre avtomobile, lepa stanovanja, izgledajo kot iz filma, pa čeprav so čustvene nule, ne bo nikoli razjasnjeno. Mame velikokrat svetujejo ”najdi si enega, s katerim boš srečna”, a ta sreča se na koncu kaže skozi materialne stvari. Nekoč sem ujel delček nekega pogovora, v katerem je sicer spedenana deklina v visokih štiklih razlagala drugi, bolj preprosti punci, da ”jo Jasmin sicer občasno udari, a ko jo kam pelje, jo pelje v tanovem avtu”. Obup. Resno.

Naprej, Sara in njena best frendica sta obsojali povsem normalnega tipa, brez obrazložitve, zakaj ne bi smel imeti kariraste srajce in japonk. Ker tako zapovedujejo modne smernice? Ma katere modne smernice? Tiste iz Cosmopolitana? Lagerfieldove? Od Done Karan? Sare Džesike Parker? Po modnih pistah hodijo shirane manekenke, odete v pobarvane vrečke za smeti in vsi ploskajo tistemu, ki si je to izmislil – zakaj se, modne navdušenke potem ne odenete v polivinilne vrečke in si naredite dekoracije iz trislojnega toaletnega papirja ter paradirate po Šiški? Aaaa, kaj bodo rekli ljudje, vas skrbi. Mar niso modni oblikovalci samozavestni, oboževalci modnih smernic pa še bolj?

Skratka, povsem normalen tip je bil mestni kmetavz, gej, večni študentek, celo klošar in samovase zagledani samovšečnež, dokler ni sedel v avto višjega cenovnega razreda. To bi tudi ostal, če bi sedel v deset let staro corso ali pežoja 106. Dva ženska osebka ga ne bi niti povohala, a je, na srečo prijatelja, ki mu je posodil audija, iz mestnega kmetavza, geja, večnega študenta, celo klošarja in samovase zagledanega samovšečneža postal povsem normalen tip.

Žal znajo osebe, kot sta Sara in njena prijateljica, obrekovati druge, brez da bi se pogledali. Važno je, da je na frisu pol kile pudra, najnovejša maskara, da so obleke fensi in šmensi, četudi jih delajo Kitajci za pol pesti riža dnevno in so v C&A znižane za polovico, da so noge v čevljih z visoko peto, iz katerih kukata dva nožna nohta, popleskana v turkizno zeleno barvo in okrašena z nekimi marjeticami, ker je to blazno moderno in da se po kolenih mečejo za tipi, ki delujejo kot vikingi iz priljubljene serije, pa ne glede na to, ali so sploh ljubeči ali so kamni brez čustev. Le to je važno, da okolica opazi, da nekdo reče ”to pa je ženska” in da drugi dajejo vtis, da zavidajo. Oprostite, keš pičke – keš pičk moški ne zavidamo. Ker se nam smilite. V dno duše. Vi ste tako lepe, tako pametne, tako oh in sploh, top of the world, tako samozavestne, da bog ne daj, da tip razbije avto in vas bo moral v nadomestnem saxoju prevažati naokoli, ga boste kar pustile. Tako vzvišeno se držite, da bo moški prej bruhnil, kot vas spoštljivo pozdravil.

Druga kategorija so moški, ki želijo tem ženskam ugajati. Prodati seat ibiza, se zapufati, kupiti športnega bavarca in lepe obleke, doma pa jesti neslan kruh in piti vodo iz pipe, važno da zunaj delujem frajer. Da dobim lepo dekle, ki bo z mano hodila ven, tudi če me ne bo ljubila in bo obupna v postelji – važno, da jaz izpadem the best pred drugimi.

Kje tiči izvor keš pičk? Že od pamtiveka so dekline za vsakim, ki je osvajal glasbene odre, filmska platna ali odrske deske, vzklikale. Grupijke, se jim je reko. To naj bi bili ne le poklici, kjer bi se obračali veliki denarci, pač pa tudi službe, kjer so bili ti ljudje vidni celemu svetu. In stati ob takemu človeku je takrat nekaj pomenilo. Biti del njega tudi ti. V bistvu to še sedaj nekaj pomeni. Zato se najstnice mečejo za Biberjem, bolj odrasle za Ramacotijem, upokojenke pa za Wernerjem, če ni ravno Jaggerja v bližini. Tako so danes videospoti na MTV, ki že dolgo, na žalost, ni le program za glasbo, ampak za idiotizacijo populacije, polni lepih avtov na peščenih plažah, nabildani tipi čutno božajo Mileno Sajrus in Rihano, pleše se po mizah v okrnjenih poletnih oblekicah, reperji kradejo avte in se streljajo, thug life, porko dio, metalci si režejo žile, panksi pijejo pivo in zvijajo špinele enega za drugim, Zlatko ozavešča ljudi o okolju. Zakaj se slabe stvari oponašajo, dobre pa ne? Življenje ni videospot, življenje ni film in ni treba biti podoben nekomu, ki je bil mastno plačan za to, da je bil v njemu lep.

Bodi preprosto ti. Ne hlini, ne fejkaj, ne delaj se nekaj, kar nisi, pa te bodo ljudje imeli radi. Ne hodi vzvišeno, zato ker si petnajst let nazaj zmagal pri malih sivih celicah, ampak bodi preprosto človek. Ker keš pička ni človek. Keš pička je navaden kup dreka. Tistega zelenega in mehkega, ko se naješ špinače.

Opomba avtorja: dekleti iz poševnih črk sta plod avtorjeve domišljije, kar ne pomeni, da ne obstajata. Vez z vsako resnično osebo je zgolj naključna.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation