Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Po štirih mesecih na svojem in uradno tudi štirih mesecih samskosti, lahko danes zatrdim, da sem s svojim življenjem popolnoma zadovoljen. Naj bom realen, prav bi mi prišel kak cekin več, a čez vse se ne morem pritoževati. Imam lepo stanovanje, ki je sicer majhno, a dva bi brez problemov živela v njem. Kar me bolj žalosti, so ljudje, ki so se začeli nabirati okrog mene in se jih z veliko vnemo otepam.

Dejstvo je, da nisem več otrok. Ajde, realno gledano, otrok si, dokler imaš starše žive, ampak pri petintridesetih sem sposoben poskrbeti sam zase tako, da mi je lepo. Kar pomeni, da imam tudi svoja pravila, svoje navade in svoje razvade. In tu se začne.

Spoznaš se z žensko, ki začne najprej s tem, da ji ni všeč, ker kadiš. Sori, punca, nisem te prosil, brez zamere lahko vstaneš in greš, če me nisi sposobna sprejeti takšnega, kot sem. Izredno prilagodljiv, kot sem, me ne moti ne barva las, nohtov, niti stil oblačenja in niti enourni klepeti s prijateljico, ki ji, tako zelo slovensko in najstniško pri štiridesetih rečeš ”bestička”. In tebe moti, da si kdaj pa kdaj zvijem tobak in uživam? Kljuko na vratih verjetno znaš uporabljat? Torej, imaš vse opcije, da odideš.

Zadnja, s katero sem se družil, je bila bolj kot ne za praznjenje. Več bi težko preživel. Celo sem prišel do zaključka, na raziskavah iz prejšnjih let, da je od vseh poklicev najtežje biti z učiteljico. Tu se ne gre le za osem ur delavnika, temveč za življenjski stil. Ne samo froci v šolskih klopeh, temveč vsi okrog nje morajo biti ozaveščeni o vsem, kar delajo narobe. Ti ljudje sploh ne znajo izklopiti.

Torej. Tistega dne, ko je prvič prespala, je privlekla nekaj kufrov robe. Zobno ščetko za zjutraj za incizive, drugo za zvečer in samo za premolarje, puder za čez dan, kremo za do polnoči, kremo za po polnoči, labelo za spodnjo žnablo, labelo za zgornjo žnablo, maskaro za daljšanje trepalnic, skratka, pretežno neuporabne zadeve, ki naj bi šibile poličke moje kopalniške omarice. Pa majico za kadar bom tu, pa majico za kadar bova šla v center, pa majico za kadar bova šla v naravo, pa gate za ob nedeljah in štunfe za ob torkih. Ajme bože, ne vem komu sem se toliko zameril, da moram to prestajat.

Nato sva šla na izlet. Pelje ona, ker ima boljši avto. Ženske pač ne moraš voziti v fiatu, ker potem usahne še zadnje upanje. Vožnja je bila adrenalinska, ni kaj. Počasna, a adrenalinska. Tisti ubogi menjalnik sicer šele eno leto starega vozila ne bi hotel biti v posmrtnem življenju. Iz druge v peto, pa iz šeste v tretjo in na vprašanje, če ga zna sploh uporabljati, pride odgovor ”nisem se ga še navadila”. Po enem letu? In vsak dan se voziš trideset kilometrov v eno stran in ti ne gredo prestave? Ko sva šla jest, se je med hranjenjem kar vtaknila v pogovor pri sosednji mizi ter malo podučila o pravilni rabi sklanjatev. Ker je ravno sobota, človek pa ne more ven iz svojega poklica.

Izrek ”jaz ne pijem alkohola” je dobil svojo vrednost, ko sem zvečer ponudil pivo in ga je zlila vase hitreje od mene. Nepopisna žeja, pa niti vroče ni bilo. Kot da je to zadnji pir na svetu in pred njo tisoče rok, ki ji ga želijo iztrgati. Pustimo ob strani intimnosti. Orgazem bi prej doživel, če bi penetriral v čebelji panj. In zjutraj smrdeča sapa direkt v moj nos – ne, ni to to. Zjutraj se sploh ni treba pogovarjat.

Ženska preprosto mora znati skuhati kavo. Tisto, pravo, turško. Brez sladkorja in brez mleka. Ko sem stopil v kuhinjo, me je na mizi čakal kapučin iz vrečke, ob njenem rezanju kruha pa sem se pozanimal, če je slučajno še koga povabila. Ker mi ni bilo jasno, zakaj je potrebno narezat celo štruco kruha. Odreže se toliko, kolikor nameravaš pojesti in če je premalo, odrežeš ponovno. Sveta Marija milosti polna, kaj bova fruštkala midva, ali cel blok? Izpljunil sem umetni kapučin in jo seznanil z dejstvi. Moje stanovanje, moj zajtrk, moje življenje, moja pravila. Sprejmeš, ne sprejmeš. Odšla je, zavladala je tišina in sproščenost v moji duši.

Nekaj dni kasneje se mi je oglasila po elektronski pošti. Igrala je najpopularnejšo igro razočaranih v ljubezni, če bi se temu najinemu odnosu sploh lahko reklo tako – valjenje krivde na drugega. Logično sem za vse bil kriv jaz, tudi za nepravilno uporabo menjalnika in za narezan kruh. Zdelo se mi je fenomenalno. Ne to, da sem kriv, pač pa to, da je učeno bitje, kateremu je zaupano poučevanje drugih, nič krivih otrok, tako zelo vase zagledano in prepričano, da je popolno, da skuša na najbolj podel način to prikazati tudi drugim osebam. Ne, hvala.

Pa me popolni neznanci večkrat označijo za kretena, idiota, samovšečneža, neprilagodljivega egoista, ki nima časa počakati in se mu vedno nekam mudi, obenem pa še laže, krade, se drogira in gleda pornografijo in sem zaradi vsega tega skupaj ali pa tudi zaradi vsake stvari posamezno slab človek. Ljudje, ki me ne poznajo, me tako lepo popredalčkajo. Res bi hotel vedeti, kako lepo imajo popredalčkano svoje življenje.

Petintrideset let. Narava resnično ni pretiravala pri moji lepoti, a vsega pač ne moreš imeti. Zato imam zdrav razum, zmožnost presojanja in sposobnost prilagajanja. S človekom se lahko pogovarjam o čemerkoli in kakorkoli, na žalost pa nisem cepljen proti ljudem, ki so prepričani, da o vsem vse vedo in so najpametnejši na zemeljski obli. Ali je le ponos tisti, ki jim ne dovoljuje reči ”sori, stari, o tem pa nimam pojma”?

In veš kaj sem še v teh letih pridobil? Trdo kožo. Tako trdo, da mi ne moreš do živega. Lahko se spraviš name in me poskušaš zrušiti, a vedno bo nekaj, s čimer te bom lahko zabil nazaj.

3 Thoughts on “Trda koža.

  1. a tako torej praviš – “Ženske pač ne moraš voziti v fiatu, ker potem usahne še zadnje upanje”…..
    fiata sicer še nikoli nisem ne imel, ne vozil, tako da ne morem ne ne ovreči, ne pritrditi tvoji navedbi……vem pa, da nobeno upanje ne usahne, če voziš žensko na štangi dvokolesa….šteje itak le, da znaš vozit, kar niti ni tako samoumevno, upoštevajoč, koliko jih zavozi…….

  2. Lepo, da si tip cloveka, ki pove, ce mu nekaj ni ok. Moj zelo dober prijatelj je recimo storil drugace. Pri 33 letih je v velikem strahu, da bo ostal samski in ne bo nasel primerne, sprejel “na prvo zogo”. Z deklino ne delita niti 10% kompatibilnosti iin da kaksna vsa ponizevanja pozira sploh ne omenjam. Nekateri se ocitno pri partnerstvu ne znajo postaviti zase. Vedno izpostavljam, da ce ti nekaj ne pase pri nekom, izpostavi. Ce se ti je zenska mocno zredila in te moti, ji to povej. 🙂

  3. Tole žensko, ki jo opisuješ bi tudi jaz težko prenašal (verjetno tudi ona mene).

    Zanimivo je, da se človek lahko sgrega zato, ker punca nareže preveč kruha. Tudi meni bi to dvignilo pritisk. Bi pa tako punoco vprašal zakaj misli, da je dobro, da je narezala toliko kruha?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation