Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Če sem česa sit v življenju, so to pregovori in stereotipi. Zaradi obojega so ljudje postali čudni, izražajoč se skozi besede drugih in z zakrknjenimi možgani, nesposobni domisliti se česa svojega in delati na tem, da bi se to prijelo. Pa ja, čeprav je vse lepo in prav, da se pregovori ohranjajo, ne pridejo vedno v poštev. V kolikor se malo poigramo z njimi (in se v prihodnjih vrsticah tudi bomo, dobesedno), pridemo že do drugega – stereotipov. A ostanimo raje pri pregovorih. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje komu, seveda v kontekstu, rekel, da ena lastovka še ne prinese pomladi, da kdor visoko leta, nizko pade in da se brez muje še čevelj ne obuje. To je že itak tako prežvečeno, da se bolj prežvečiti ne da in poleg tega raje povem karkoli drugega, zgolj iz razloga, da si v očeh drugih ne pumpam ega s tujim intelektualizmom.

Ja, saj vsi vemo, da po dežju posije sonce in da kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja. Ni pa v vseh primerih tako in tudi v slednjem navedenem – kdor zgodaj vstaja, mu ne bi smel ostajati kruh, razen če ne zajtrkuje. Saj vemo, da se ima drugačen pomen, ampak tudi kdor drugemu jamo koplje, ne pade vedno vanjo. Lahko je grobar ali polagalec kanalizacijskih cevi. Tudi jabolko ne pade daleč od drevesa, če ga prej utrgaš in zafašeš nekam daleč stran. Da ne rečemo še kakšne o kakršnem očetu in takšnem sinu. Tudi kdor visoko leta, ne pade vedno nizko, čeprav je res, da piloti vedno pristanejo na tleh. Včasih celo z letalom. In tudi o tem, da je povsod lepo, a doma najlepše, lahko vprašate otroka, katerega doma pretepajo, ker je blazno luštno za zajtrk namesto kakava dobiti batino ali kakega begunca, kateremu nad glavami švigajo granate. Tudi v junajtid stejts of amerika tistega septembra nula ena ni bilo kaj preveč lepo. Kakorkoli, bwh ne dej pozabit na tistega najbolj zlajnanega, popolnoma spranega in tudi medijsko najbolj izpostavljenega – če ti življenje ponudi limone, si naredi limonado, ki v boljši, a še vedno nikakvi in niti najmanj ne duhoviti različici svetuje še nakup soli in tekile. V kolikor ga meni nekdo pove, ja, wau, kolk si ti pameten. Če ne bi bil ta neumen izrek tako zelo star, bi njegovo avtorstvo z lahkoto pripisali Savini, kajti le nekdo, ki priporoča žadasta jajca, je sposoben takšne bolanije. Pač, tako je, če ti teče voda v grlo, moraš biti srečen, ker žeje zagotovo ne boš trpel. In kolikor niso takšni in drugačni pregovori stereotipni, si ljudje izmišljajo še nove stereotipe, brez pregovorov.

Dolgi lasje na moškemu še vedno predstavljajo metalca ali rokerja. Črna oblačila prav tako in tu skoraj ne igra vloge, če je slučajno v črno oblečen moški zgolj žalujoči vdovec. Človek s hribov je vedno označen za kmeta, kar bi moralo biti poniževalno, v resnici pa ima tak rovtar veliko več v glavi kot marsikateri blokovc. V bistvu je enako z meščani – sredi Ljubljane ti trobijo, če slučajno skočiš z enega pasu na drugega, ko pa pridejo na podeželje, se ustavijo sredi ceste, da ne veš, ali je komu slabo ali je padel nivo tiste meščanske pameti. Potem jih vidiš iz avtomobila slikati pokrajino in z navdušenjem kričati ”glej, regrat” ali ob ogradi koz pametovati, kako lepe ovce so. Stereotipnost je že tako nam ljuba, da bi bila ena velika žalost, če se ne bi stopnjevala. Zato je vsak, ki razmišlja drugače od nas samih označen, zanimivo, nikoli za intelektualca, ampak vedno za zahojenca. Četudi je nekaterim vcepljeno v glave, da ni lepo podcenjevati sogovornika, jih večina po tistem ”se strinjam s tabo” še vedno doda ”ampak nimaš prav”. In če je kdo v teh šeststotridesetih besedah dobil občutek, da se zaradi tega sekiram…

… se moti. Ker se ne. Tisto obdobje, ko sem želel kupiti bemveja in na vseh križiščih dajati smernike, je minilo. Zdaj nimam niti volje in niti časa se ukvarjati s takimi stvarmi in tudi če bi imel voljo in čas, se ne bi iz principa. Razmišljati o človeku kot prebivalcu planeta je sila zanimivo, a obenem na dolgi rok tako zelo dolgočasno, da se raje ukvarjam z drugimi stvarmi. Recimo, s samim seboj. Ja, sliši se, kot da cele dneve delam sklece, da bom imel mišičasto telo in da ženske ne bodo zmogle odlepiti pogleda z mene. Sliši se celo tako, kot da bi cele popoldneve bral samo z namenom, da bom ob druženju izpadel blazno pameten in vse skupaj v celoto zapakirano diši po tem, da želim vsem ugajati. Oh, kako to ni res. V bistvu sem eden zadnjih iz vrste tistih, ki še delujejo s svojo glavo, ne da bi se kaj preveč ozirali na standarde, modne zapovedi, priporočila raznih strokovnjakov in še kakšen podoben bulšit. Tisti, ki ste imeli priložnost spoznati pisca teh besed v živo, ste se lahko prepričali. To sem pač jaz, s svojo glavo in s svojim stilom.

Bemtiš, da sem malo zabluzil, a?

Ne bom trdil, da od vedno delam s svojo glavo, kar bi lahko pripisali moji lahkovernosti in naivnosti. Veri v to, da je svet preprosto lep in da so vsi ljudje taki, kot sem sam – dobri, pošteni, iskreni. Da cenijo malenkosti in ne vidijo sreče in zadovoljstva zgolj v materialnih dobrinah. Potem sem bil razočaran. Ne enkrat in niti ne dvakrat, temveč velikokrat. Da se grebejo za pet evrov, kot da jih bodo na koncu okisali in prežvečili namesto solate. Vedno sem naletel na ljudi, ki so me hoteli prinesti okoli in pobirati zasluge. Potem sem potegnil črto, ampak ne tako, kot Slavko. Razlog? V bistvu ni pomemben, gre za privat izkušnjo, katere ne mislim deliti na blogu. Saj vemo vsi, da se v zapisih počasi razgaljam, a z razkrivanjem razloga bi utegnil umazati imena določenih oseb.

V bistvu, ja. Ne dovoli, da te obračajo kot kalceto. Sploh ne dovoli, da te karkoli prizadane. Naj te opravljajo, naj govorijo grdo o tebi, naj te pljuvajo. Zapomni si, to počnejo ljudje, ki o sebi nimajo kaj povedati. Tisti, ki se bolj obremenjujejo z drugimi, kot s sabo. Pred njihovim pragom je svinjarija, ker raje pometajo pred pragovi drugih. Pozabi jih, niso vredni. Nikoli se ne spreminjaj in bodi to kar si. Ni treba igrati, ljudje sprejmemo vse.

One Thought on “Bod’ to, kar si.

  1. Sabina on 26. septembra 2017 at 22:52 said:

    Ah, ljudje… takšni in drugačni.
    Kar slišat ne morem, da mi kdo o kom naklada. Itak vem, da sem jaz na vrsti, ko greva narazen ;))
    Ostani svoj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation