Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

V bistvu sem zadnjih nekaj dni razmišljal o človeštvu, odnosu do soljudi in na splošno do vsega, kar nas obkroža. Od narave in njenih lepot in čudes, vse tja do vsega, kar je ustvaril človek. Ja, o tem.

Redki smo tisti, ki iščemo pozitivne poglede na vse, kar se dogaja okrog nas. Ne, ne bom o politiki, ker da lahko vanjo vstopi vsak vaški zabavljač, je vsem splošno znano dejstvo. Niti ne bom o križih, ki jih ni, čeprav bi morali biti na jogurtovi embalaži. Glede tega imam svoje mnenje in ga ne mislim izpostavljati, saj bi me zaradi tega mogoče še kdo popredalčkal nekam, kamor dejansko ne spadam. Zato bom raje … ne ne, vrnimo se par vrstic nazaj. Izpostavil bom svoje mnenje, da bo znano vsem, ker imam pravico do tega, da ga izrazim in konec koncev tudi možnost, da ga povem. Bom pa kratek. Ljudje, vi ste nori. Preprosto nori. Zaradi enega izbrisanega križa na jogurtovi embalaži se greste sramotit na družabna omrežja, z nekimi bolnimi grožnjami, češ, bojkotirali bomo to trgovino. Zaradi jebene embalaže? Resno? Nimate boljšega dela v življenju, kot iskati napake pri drugih? Svojih verjetno imate, sklepam. Tako zelo ponosni na Slovenijo, a da bi bojkotirali alpsko mleko, ker na vrh Triglava ni stolpa, to pa ne? Bolni ste, resnično ste bolni. Imate se za blazno verne, a ste navadni kristjanarji, kateri dvigujete roke v zrak, misleč da boste nekega dne doživeli mirnost nebes, a vam povem – zaradi vašega sovraštva boste pristali v peklu, kjer bodo iz vašega odvečnega sala delali ocvirke.

Madona, sem se razhudil. Okej, naj mi bo, občasno mora biti tudi kak tak zapis. Naj zatorej združim prijetno s koristnim in obelodanim še dejanja, ki mi gredo na živce, če uporabim lepše ime za moški spolni organ. Dejanja, storjena s strani človeka, jasno.

  • Pogrevanje sedemdeset let starih zadev o drugi svetovni vojni. Resno? Niste je doživeli, pa vse veste, kako je bilo, kdo je koga, kdo ni nikogar in podobno? In, ker veste, se vam zdi primerno o tem govoriti še sedaj, ko je vse že končano? Prosim no.
  • Sicer v zgornjem odstavku pojasnjeno, a si zasluži še drugo alinejo, ki obsega obdobje dveh tednov leta 91. Bwh se usmili, no.
  • Mobitel in vožnja istočasno. Ko ne veš, ali bo zmogel zavrteti volan, ali se mu bodo nemara roke zavozljale v prečudoviti makrame. Ne glede na to, da ima vsak malenkost bolje opremljeni avtomobil že vgrajeno možnost prostoročnega telefoniranja in v kolikor nima, lahko za tri petake nabaviš neko modrozobo napravico. In prav ti ljudje so tisti, ki se bodo ob policijski kontroli prometa bunili, češ da niso govorili po telefonu ali se v primeru nesreče vlekli ven iz dreka in valili krivdo na nekoga drugega. Obup.
  • Verjamem, da si hodil v visoke šole, tudi verjamem, da veliko bereš, se izobražuješ in še kaj in ja, izredno spoštujem, da poveš svoje mnenje – ni pa ga treba vsiljevati. Verjemi, so ljudje, ki znajo govoriti samo o eni stvari in niso niti pripravljeni poslušati drugih stvari in v nekem trenutku postanejo preprosto dosadni.

Ampak, čeprav bi še lahko našteval, sem se naveličal. Domnevam, da veste, o čem govorim. Bom od tu naprej raje jaz, dobri stari Pero. Ljudje smo namreč posiljeni. Z informacijami, ki nam jih servira splet, televizija, radio in če odstranimo medije, ljudje okoli nas. Čisto mimogrede izvemo informacije, katere nas v bistvu ne zanimajo, pa jim vseeno prisluhnemo, če zaradi drugega ne, zaradi lepšega vtisa pri sogovorniku. Če se malo pošalimo, pri moških gre informacija, ki nas ne zanima, skozi eno uho noter, skozi drugo ven, pri ženskah pa skozi eno uho noter in skozi usta ven. Okej, šalo na stran. S temi informacijami moramo živeti, četudi nas ne zanimajo in nimamo ne praktično in ne teoretično nič od njih. Ja, saj jih pozabimo, izbrišemo, ampak kaj nam to pomaga, ko nas nekdo povpraša po našem mnenju. Kaj si mislimo.

Nekega dne sem se odločil, da novih informacij ne bom sprejemal. To ne pomeni, da bom zavračal vse, kar me zanima, zagotovo pa bom kaj hitro pozabil na tisto, kar me ne zanima. Ljudje vse premalokrat rečemo ”boli me kurac”, zato pa imamo tako, kot pač imamo. Glej, ne zanima me nova Plestenjakova punca, niti Wernerjeva priredba, še bolj mi dol visi za kandidate na volitvah. Ne zanima me niti zaradi del delno zaprta avtocesta in še manj pisana fasada v periferiji. Zakaj? Ker me bolj zanimajo samske punce in novi komadi Elvis Jacksonov, ker me bolj zanima zapora ceste, po kateri se vsakodnevno vozim in pisane fasade niti ne opazim. V kolikor zadeva ni povezana v tolikšni meri z mano, da bi me razveseljevalo, razžalostilo, me osebno prizadelo ali drastično spremenilo stanje na mojem bančnem računu, glej – boli me kurac. Manj kot vem, boljše je in manj kot se dogaja okrog mene, boljše se počutim. Informacije, ki me zanimajo, znam poiskati sam, v kolikor niso servirane iz medija. Stvari, katere me ne zanimajo, pa itak ne iščem.

In to, da ne znamo večkrat izustiti, da nam dol visi, nas tepe. Potem si razbijamo glavo, ker nekaj vemo, pa čeprav kasneje pozabimo. Zaseda nam dragoceni prostor na našem spominskem disku in potrebnih je več klikov, da pozabimo. Obremenjujemo se, postanemo sitni, tečni, razdražljivi, užaljeni, tako zelo, da moramo gnev izliti na družabna omrežja, kjer čakamo tiste jebene dvignjene palce, srčke in ko se jih nekaj nabere, se počutimo nekaj centimetrov višje. Jaz sem kralj, to sem napisal, poglej, koliko ljudi je delilo, super. Kurac je super. Smejijo se ti, ker si tako glup, da se ukvarjaš s poimenovanjem piva, jogurtno embalažo, uvoženim sadjem in hrano s pretečenim rokom, ne da bi se zavedal, da si pravkar naredil ogromno reklamo nekomu – popolnoma brezplačno. Hrana za dušo. V kolikor bi rekel boli me kurac, bi v tistem času prebral nekaj strani knjige, šel na sprehod v naravo ali s kolegi slonet na šank. Zagotovo bi imel več od tega.

V kolikor imate v nekem trenutku vsega čez glavo, se ne vidite ven, vam teče voda v grlo, vas peče v glavi od vsega, kar vam je bilo postreženo, iščete izhod, a ga ne najdete, vam gredo besede, ki se prepletajo z večjega števila ust istočasno, vam begajo misli na način, da tudi hoditi ne zmorete več ravno – samo sredinca v zrak in izrečene besede o obolelem udu, pa bo takoj boljše. In pri tem ostanite. Nenadoma postane življenje lepše.

Opomba avtorja: navedeni izraz ”boli me kurac” ne pomeni dejanskega zdravstvenega stanja avtorja in njega organov. Za neuke dodaja še nekaj besednih izrazov, ki metaforično ponazarjajo isto besedno zvezo: ”jebe se mi”, ”dol mi visi”, ”ne briga me”, ”ni mi mar” in ”gonte v rit vse skp”.

One Thought on “Boli me k****.

  1. Sabina on 11. septembra 2017 at 23:00 said:

    To, ja.
    Toliko enih nesmislov se podi okrog, da še smiselne reči postanejo komaj opazne 😉
    Uživaj. V naravi, ob šanku, knjigi…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation