Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Vsi poznamo tisto, da ob utrinku ne smeš povedat, kaj si si zaželel, ker se ti povedano ne bo izpolnilo. Sicer sam ne verjamem v take stvari, kot tudi ne verjamem, da dimnikarji prinašajo srečo. Glej, šlatal sem se za vse mogoče gumbe, ko sem jih srečeval, pa nikoli nisem nič dobil. Sploh ne od njih, razen mastnega računa, da je malo posvetil v dimnik. Sreča pride drugače dodeljena in zase lahko rečem, da jo kar imam. Pa čeprav bo nekdo, ki na življenje gleda drugače, rekel, da je nimam.

Kakorkoli. Obljuba dela dolg, jaz pa, učenec stare šole, obljubo tudi držim. Za to bo čas v zadnjem odstavku. Skratka, sklenil sem biti tiho o naslednjih dveh kolesarskih podvigih, samo zato, da ne bo kdo rekel, da se hvalim in iščem pozornost. Ker, je pač to daleč od tega. Kolesarim zase, to je moj hobi in moj letošnji izziv. Vem, da so ljudje, ki imajo kolesarjenje veliko bolj v krvi, kot sam, zato nikoli, nikjer in nikdar nisem trdil (in tudi ne bom) da sem zaradi tega nekaj več vreden, niti nimam namena se držati vzvišeno, kot to recimo počnejo nekateri specialkarji in, naj pljunem malo še v svojo skledo, gonilci gorskih koles. Vsem takim – ne vozite en ob drugem na prometnih cestah in ne mečite odpadkov v naravo. Tudi če je ta narava mišljena kot bankina magistralke. Frajer si, če daš ovitek od čokolade v žep, ne pa da ga vržeš nekam ob cesto, kot to počnejo na raznih tourih. Doma tudi vržeš na tla?

No ja. Znano je, da pogostokrat zaidem. V blogih, mislim. Tako nastane nekakšen uvod v nekaj, kar sploh ni bistvo zapisa. In potem se prepletajo misli, dejanja, besede letijo na kup in iz vsega tega nastane nekaj približno berljivo. Nekaj, s čimer sem zadovoljen. Ker vem, za koga pišem, se s tem ne pretirano obremenjujem. Na ta način, se niti ne čudim, da mi uredniki raznih spletnih portalov ne ponujajo sodelovanj in me ne kličejo v medije v stilu ”vi se na to spoznate, bi prišli nekaj povedat na to temo”. No, razlogov je sicer več, ampak ajde.

Kar sem hotel povedat, je pravzaprav to, da ne glede na to, ali si rojen pod srečno zvezdo ali ne, obstajajo neki cilji. Ki se delijo na dva dela. En del je tisti, ki ga deliš z vsemi. Vsi moji bralci vedo, da se letos ukvarjam z dosego cilja deset tisočih kilometrov. Vsi moji bralci spremljajo moje kolesarske podvige in vse bralce redno obveščam o stanju prevoženih kilometrov. No, to je tisto, kar vas čaka v zadnjem odstavku. In redni bralci vedo, da se tudi letos odpravljam na kolesarski dopust po Sloveniji, kjer bom, tako kot lani, na voljo za kave in druženja. Drugi del ciljev je tisti, katerega ne zaupaš nikomur. Iz več razlogov. Med njimi je tudi ta, da preprečiš zatiranje blazno dobrih idej še preden dodobra vzkalijo. In ta, da na koncu lahko opazuješ začudene face, ki govorijo ”nč nisi reku”. V kolikor bi imel malo večji ego in bil malenkostno bolj prepotenten, bi rekel, da nisem o tem poročal zgolj zaradi tega, da bi se izognil trumi oboževalk, ki me zasledujejo na vsakem koraku. A veš, kao, en bloger ima oboževalke, ki mu ne pustijo spati. Idealno za Slovenske novice.

No, dej, pejmo k bistvu. Prazniki so mimo in ko si prepričan, da so vremenske razmere samo momentalne – bemti, kaj pa če niso? V tem mesecu me čakata dva večja kolesarska podviga, katera sem načrtoval potiho, brez komu karkoli omeniti. Na oba sem se ustrezno pripravljal in delal na tem, da mi uspeta. Pravzaprav, če sem natančnejši – na oba se še vedno ustrezno pripravljam in delam na tem, da mi uspeta. Eden od podvigov je zgolj rutinsko kolesarjenje, kakršnega sem izvedel že lani in ga hočem letos ponoviti zgolj iz enega razloga. Drugi podvig je organizacijsko zahtevnejši, pot je zajebana, a želja po njemu tli v meni že vsaj eno leto. Da pa ne bo zajebano samo zame, sem v to zvabil kolega, ki ima enako željo. Da bo zajebano za oba. V resnici, da bova eden drugega bodrila v trenutkih obupa.

In potem, ko že dva tedna kolesarim v kratkih hlačah, ko že dober mesec ne kurim in ko imam že vse zmenjeno in vse začrtano ter pazim, da mi kje ne uide beseda o kakem podvigu – potem pride zima. Okoliško gričevje postane belo, ljudje privlečejo na plano bunde in kape, iz dimnikov se kadi. Manjka samo še jingle bells melodija v lokalnem Mercatorju in snežinke iz papirja na oknih osnovne šole. In kaj naj? Ampak, resno, kaj naj? V bistvu mi ne preostane drugega, kot da tačas opravljam treninge na sobnem kolesu in si medtem, ko nastaja tale zapis, privoščim kozarec belega vina. Ker, v primeru, da zagode vreme, nimam kaj. V mrazu ne bom silil ven, če me pa preseneti sredi poti, me bo presenetil pripravljenega. V kolikor bo ekstremno slabo – bo še vedno boljše od situacije, ko ti antena lovi samo tretji program nacionalke. Kakorkoli pa bo – o vsem boste brali v maju. Če so naši predniki preživeli vojno, bomo pa menda ja tudi mi svobodo. Kakorkoli pa bo, sem prepričan, da bom v teh dveh podvigih užival kot majmun ob banani.

Če se vrnem k obljubi. Nekaj zapisov nazaj sem omenil, da bom v tednu po veliki noči, ki je mimogrede za nekatere manjša od katere druge, zares velike noči (pustimo podrobnosti) objavil stanje kilometrov, ki me še čakajo v tem letu. In ne sprašujte me kak mesec o napredku, ker bom brž po Magnumu zopet spregovoril. Torej, do dosega cilja me čaka še 7820,94 km. Pestro bo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation