Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Marsikaj sem že dal skozi v življenju, pa se s tem ne poskušam hvaliti. Ker vsi poznamo kakega takega, ki, ko poveš o nečem, kar se ti je zgodilo, pove svojo izkušnjo, ne da bi sploh dobro poslušal tvojo. Seveda doda še malo soli, da je vse skupaj bolj dramatično in da pobere več nekakšne podpore poslušalstva. Pri takih ljudeh se tvoji klici na pomoč zdijo komedija. ”Bemti, stari, mal sm u bedu, jurja sm dolžan…”. ”Vem kako ti je, sem bil dolžan dva jurja…”. Ma čaki, resno? To ni jebeno tekmovanje v poskusih smiljenja drug drugemu, to je klic na pomoč. Dej mi jurja, pa spel se s tvojimi zlaganimi izkušnjami.

Pa je že res, da svoje izkušnje mečem na blog, a nikoli tako dramatično, kot so se dogajale. Ker na momente je bilo res dramatično, velikokrat žalostno, občasno tragično. In ne morem na tak način zlivati na papir (ajde, ekran), kdo bi pa to jokanje in stokanje bral. Življenje je namreč lepo. V vsak zapis se trudim dodati malo popra, da je bolj navihano, ščepec konoplje, da vsaj malo sili na smeh in nekaj masla, da besede lažje drsijo skozi misli. Fak of pa drama, tragika, sonetni venec. Življenje mora biti dobro, kvalitetno, biti mora večna uganka, katero moraš redno dnevno razrešiti. Vsak dan moraš najti svetlo točko, tisto pozitivo, ki te drži pokonci. Saj ne rečem, so stvari, ki se dogajajo. Ne vsem, a se slej ko prej lahko zgodijo tudi tebi. Brezposelnost, slabo finančno stanje, bolezen, varajoči partner, smrt bližnjega. Važno je, da ne obsediš doma in totalno zabediraš. Če se ne bi nekoč odločil v vsaki stvari iskati pozitivne plati, bi danes bil zakajena spužva ali mogoče ždeč v kakem zaporu na Siciliji. In jaz sem živ dokaz za to, da lahko v vsaki stvari dobiš pozitivo. Ker sem dal čez več sranja, kot se mogoče zdi.

Že sam trud po opredelitvi je bolj kot ne slabo zapravljen čas. Ne zame. Sam se nikoli nisem trudil na tem področju. Drugi so se. In ugotovili, da je to res zapravljanje časa. Vidiš, če pa ne poslušaš. Sem ti rekel, da se ne da. Tisti, ki so me nekoč označili kot pijanca, me danes še niso priznali kot treznega. Ne dovolim nekega preskakovanja, danes to, jutri ono. Predalčkati so me hoteli celo kot simpatizerja različnih političnih strank, ne vedoč, da meni za politiko toliko dol visi, da že po tleh vlečem. In mi dodeljevali nazive, za katere niti sam ne vem pomena. Včasih si poskušam zapomniti, da bi doma povprašal strica gugla, pa na koncu raje izberem lažjo pot in ne poiščem. Ker, zakaj bi se sploh pozanimal, če me ne zanima? Saj, če ti kaj ni prav, lahko greš, to veš?

Polena pod nogami ne gorijo in besede za mojim hrbtom mi dovolj povedo o osebi, ki jih izgovarja – še vedno je za mano. Dej, najd si en hobi, karkol, pa pejd mim mene. Tolk dobre riti pa tud nimam, da bi bil nenehno za mano. Tudi nož v hrbet me obogati – jaz imam nož več, ti pa nož manj. Lahko mogoče naslednjič dobim štrajhar, škoda mi je namreč tistih topih… Ti, ki si influenser, bi lahko… Opa, jaz, influenser? Nikoli. Oprosti. Ne, res nikoli. Pred kratkim je neka gospa, naj ostane neimenovana, misleč, da sem blazno veliki bloger, da imam nadzor nad vsem, da se spoznam na situacijo, da se poznam z vsakim piscem, zanjo tako imenovanim influenserjem, poslala prošnjo, če bi ji pomagal pri neki knjigi. Valda sem zagrabil, rad pomagam. To si štejem pod vrlino. V kratkem razgovoru so jo zanimale predvsem številke. Koliko sem star, koliko obiskovalcev imajo blogerji in koliko zaslužijo blogerji. Od treh vprašanj sem poznal odgovor samo na eno, pa še pri tistem sem se preventivno zlagal. In ko mi je čez nekaj dni poslala besedilo, v katerem naj bi bil omenjen, sem sodelovanje gladko zavrnil. Oprosti, ampak nekdo z osnovnošolsko izobrazbo bi lepše sestavil besede, katere bi bralce pripeljale do želene informacije. Klasičen zmazek od knjige iz kategorije ”tud če ne bi obstajale”. In jaz? Jaz bi bil tisti, ki bi podal informacije in imel od tega omembo v knjigi, katere itak nihče ne kupi in se jo podarja za praznike, češ, jaz tega ne bom bral, med letom služi kot kak podstavek, ob naslednjem Božiču pa ”spet nisem dobil nč primernega za bratranca, dej uno knjigo spod sansevierije mal lepše zavij, da se jo rešmo”. Ja, fak, ane.

Sej, počasi bom poštekal. Občasno zgubim voljo do vsega, kar me obkroža in dobim občutek, da me vse skupaj utesnjuje. Najraje bi bil prsna mišica, pod katero nekega dne klonejo srajčni gumbi in pokuka na plano ter si reče – faaak, nikol še nisem vidla sveta, zmer le ploščice v kopalnici gledam. A na mojo srečo vedno pridem do zaključka, da me v bistvu vse skupaj neizmerno veseli in zabava. Včasih se jaz prilagodim, drugič se življenje samo. Ne jemljem ga preresno, ono pa mene tudi ne. Pozna vse moje finte in včasih prav slišim, kako mi reče ”Pero, zdaj bi ti najraje vrglo torto v fris”.

V to, da je življenje zajebano sem verjel prav toliko, kot v to, da so Boss dobri čiki. Fuj in fej. Ne verjemite vsega, kar vidite, slišite in preberete. Srečko je lepo povedal, da je gnoj zlato in zlato gnoj. Pejte včasih preko sebe in občutite. Štejejo le lastne izkušnje. Saj bo kmalu novo leto in se bo vse začelo znova.

Ne, nisem influenser. Šita polna rita. Odloži ga. Ni ga čez tri sloje. Malenkost.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation