Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Medtem, ko se je blog prenavljal na način, ki bralcem ni viden, sem si jaz privoščil beg možganov. Par dni na off, vsaj kar se bloga tiče. Ker pa vseeno ne morem iz svoje kože, se je po nekaj dneh nabralo novih in novih idej in dovolil sem si jih zmetati na ekran, da bodo nekega dne predstavljene javnosti.

”Ti ne moreš imeti ravno visoke branosti”, me zbodejo občasno. Ja, res je nimam. Verjamem, da so blogerji, ki imajo precej več in vem, da so blogerji, ki imajo še manj kot jaz. In potem sledijo besede ”moral bi pisati o aktualnih temah, predstaviti svoja mnenja” in ostali bla blaji, ki jih znajo povedati občasni bralci in tisti, ki so mnenja, da mi blog navrže nekaj stotakov mesečno.

Kje naj začnem? Ah, ne bom šel predaleč nazaj, recimo, naj bo začetek pri Evroviziji. Okej, pri nas je zmagal Omar in vsi mediji so ga bili polni, vključno s tviterjem in fejsbukom, da ne govorimo o Slovenskih novicah, ki so, kot je v njihovi navadi, secirale vsako njegovo dejanje, privlekle na dan še nekaj tračev iz preteklosti in sestavile članek (če se temu lahko reče članek) domala za vsako stvar, ki jim je padla na pamet. Seveda ne smemo pozabiti na komentatorje in ljudi, ki so prepričani, da se na glasbo spoznajo. Ne, da igrajo inštrumente, temveč da jo poslušajo in preko lastnega okusa poznajo okus vse ostalih. Kje sem bil jaz? Jaz sem bil tiho.

Potem je bil tisti glavni del te jebe, ki izbira evropsko popevko, kjer se je Omar odrezal tako, kot se pač je. In so bili zopet vsi pametni o tem, zakaj se ni izšlo, kaj je bilo narobe, kaj bi morali spremeniti, koga bi morali poslati in še in še materiala za nekaj knjig, ne le za en blog. Seveda so o tem pisali vsi, od resnejših medijev, do družbenih medijev, nekaj trač revij in seveda tudi nekaj blogerjev. Kje sem bil jaz? Jaz sem bil tiho.

Potem je prišel Thompson. No, v bistvu ni prišel. Politično obremenjeni ljudje so nasprotovali, menda. Pa se je zopet pisalo, nekateri zgolj za lajke, drugi bolj resno, a vsak je izustil svoje mnenje in vak je imel nekaj komentarjev, zaradi katerih bi se njih avtorji od sramu lahko osamili do konca življenja, v svoje dobro. Da se bi ozavestilo še nekaj mlade in prepotentne čefurjadi, se je preventivno omenilo še Ceco in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo na vrsti še razne Karleuše, Bojići in Žečići. Naj vprašam? Ajde, bom. Kje sem bil jaz? Jaz sem bil tiho.

Ampak, se je kdo vprašal, zakaj?

Šest let bo kmalu, odkar sem začel z blogom. In ko sem začenjal, si niti v sanjah nisem predstavljal, da bo tole trajalo. Prepričan sem bil, da je to občasno, da se bom po letu, mogoče dveh naveličal, opustil in se vrnil v nek življenjski tok, katerega sem fural pred blogom. Pa ne. Potegnilo me je vase, občasni hobi je postal rednejši, resnejši in predvsem bolj premišljen konjiček. Mimogrede, nikoli nisem štekal, zakaj se hobiju reče tudi konjiček. ”Stari, maš ti kaj konjičkov?” ”Pa kaj si mona, živim v bloku, kam naj dam konja.” Ravno tako, za presekat, no. Torej, šest let kasneje, šeststo in še nekaj zapisov po začetku in po kakih sto člankov za druge medije, lahko priznam – ja, tudi sam sem kdaj z napisanim nabiral lajke. Lajkfehtar, bi lahko rekli. Želel sem biti bran in v kolikor je bilo mogoče, tudi ustrezati vsem. Sizifovo delo. Ker temu nikoli ne prideš do dna. Na svojo srečo sem kaj kmalu ugotovil, da to ni to. Da to nisem jaz. Pisati nekaj, kar ni tvoje mnenje, kar niso tvoji občutki in zgolj za druge, to je tisti filing, ko si misliš – zdaj pa sem tam, ljudje me berejo, dol mi visi za negativne komentarje, berejo me in to je glavno. Veš kaj? Moški spolni organ pa glavno. Bralci niso neumni in slej ko prej se izkaže, da to nisi ti.

In zato sem sam sebi že kmalu po začetku postavil neke omejitve. Ena izmed njih je, da ne pišem o politiki, ker to raje prepuščam tistim, ki se nanjo ne spoznajo. In kasneje sem dodal še eno, poimenujmo jo druga svetovna vojna. Minilo je sedemdeset let, ljudje pa še vedno pogrevajo razne domobrance, partizane in še kaj drugega. Ljudje, ki jo niso doživeli. Ljudje, mlajši od mene. Sanja se mi ne, do kdaj bo to trajalo, a ko iz vseh komentarjev kar poka od egotripa in žlehtnobe – ja, takrat si še bolj želim hišice v gozdu, brez interneta in brez redne povezave z zunanjim svetom, kjer bi v miru ustvarjal raznorazne zapise in v jutranjih meglicah pil kavo na iz hlodov zbiti klopci v družbi negovanega labradorca in garjave, a prijazne oranžne mačke.

Ker, ni samo to. Ljudje, ker mislimo, da smo mi kot skupek, imenovan človeško telo, skupaj z mislimi, dušo in dejanji najbolj perfektno bitje tega planeta, se, namesto sami s seboj, najraje obremenjujemo z drugimi. Glede na to, kolikokrat mi kdo reče ”nimam časa”, se sprašujem, kdaj najde čas za vse ostalo. Kot za predalčkanje, recimo. In potem pride vprašanje ”a ti kej bereš?”. ”Ja, kar. Lainšček mi je dober.” ”Ja, on je fajn, ampak je janšist. ” Halo? Včasih se je sodilo ljudi po barvi kože, po versi pripadnosti, spolni usmerjenosti in po stilu oblačenja (v bistvu se jih sodi po vsem naštetem še danes), zdaj pa še po tem. A ker je janšist, potem pa ni človek? Ko sem pred kratkim iskal zdravnika za moje zamašeno uho in sem povprašal, če je določeni dober, so mi nekateri odvrnili ”ma ja, srb je”. Ja, in? Naj ponovim. Ja, in? Iščem nekoga, da mi pozdravi uho in me pri tem zanima samo ali je dober ali ne. ne zanima me narodnost, ne barva kože, ne kakšne vere je, niti njegova spolna usmerjenost, niti najmanj me ne zanima, ali je športnik ali morebiti verižni kadilec, niti kaj vozi, niti koliko otrok ima. Je že res, v nekem sproščenem klepetu pride tudi do teh vprašanj, ampak nikoli nisem obsojal ljudi po tem, kaj in kar so. Pa so tudi meni rekli, zdaj ko veliko kolesariš, se pa držiš, kot da bi malo zrasel. Ne, ni res. Le vem, da če grem jutri na daljšo turo, ne morem zapravljati večera v vlogi spužve za šankom. Zagotovo pa bom imel od tega več, kot od pivskega udejstvovanja.

Se najdejo tisti, ki nimajo mnenja, se najdejo tisti, ki hvalijo zares in tisti, ki hvalijo lažno. Oboje poznam. Se najdejo tudi taki, ki kritizirajo, ampak to so itak ljudje brez svojega življenja in s preveč prostega časa. Nikoli zadovoljni. Ni kaj, tudi sam kdaj kritiziram, če pač resnično nisem zadovoljen z nečim, včasih to celo v blogu napišem, največkrat pa sem v takšnem stanju, kot se je prej glasil odgovor. Ja, tiho sem.

Ker, a veš, nekoč prideš do spoznanja, da je biti tiho najlažje. Ne v smislu, da ne poveš svojega mnenja, pač pa da si tiho na način ”boli me”. In to je tisto, kar sam počnem. Ne, marsikaj se mi ne zdi prav, ampak sem tiho, ker se me ne tiče. Ne podpiram tega, da so prepovedali en koncert, ker bi po tej logiki morali tudi kakšnega drugega, ampak, naj se sliši še tako egoistično – ali je en koncert ali ga pač ni, moje življenje bo šlo naprej in še več – ne glede na vse, bom zjutraj šel služit kruh. Ker, če nisem nič prikrajšan in če se nič ne spremeni zame, zakaj bi se potem sploh moral obremenjevati z neko zadevo? In če se z njo ne obremenjujem, tudi ne vidim razloga, zakaj bi moral o tej zadevi pisati. Ob vsem tem o vsem tem pišejo drugi.

Ja, moj blog je z leti postal bolj osebne narave. Najraje pišem o stvareh, ki se mi dogajajo, ker o njih lahko pišem. V kolikor se mi ne bi dogajalo nič, bi enkrat tedensko objavil nepopisan wordov dokument. Tisto bi bilo šele dolgočasno branje.

Ja, tak sem. Pa me sprejmi ali zavrzi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation