Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Že na samem začetku – ne, to ni plačana objava, niti kakorkoli sponzorirana in niti nisem bil podkupljen za ta zapis. Dejstvo je, da sem ljubitelj knjig in če si jih sicer izposojam, zakaj ne bi tokrat investiral v nakup (ker nakup knjige ni nikoli stran vržen denar) in s tem vsaj malo podprl domače avtorje in malo založbo. In tako sem preko Maničnega poeta nabavil dve, menda precej brani knjigi. Kateri, je razvidno že iz naslova.

Pa še to. Z nobenim od avtorjev se ne poznam osebno (še) in v vsakem primeru je mnenje o knjigi zgolj moje in realno.

Terezo Vukovo poznam še iz časov njenega bloga in od prvega zapisa naprej mi je šla na živce. Ker sem se takrat še ukvarjal z eno blogersko stranjo, za katere potrebe sem redno prebiral bloge domačih avtorjev, sem seveda prebiral tudi njenega. In si ustvaril mnenje, da mora to biti neka provincialska avša s polno ritjo vsega in, no ja, deloval sem tako tipično slovensko. Nikakor nisem uspel pogoltniti tistega slenga in se zgražal ob vsaki slovnični napaki. Dokler nisem dobil v oceno neke motivacijske knjige, katera je vsebovala, pazi to, smajlije. Smeškote, če je tako boljše. Pa sem si rekel, če je pa to dovoljeno, potem je dovoljeno vse in spustil svoj kriterij branja in ocenjevanja. Sprejel sem ta Terezin stil in se počasi navadil nanj. Seveda zamudil njen prvenec, redno pa prebiral njene kolumne in fejsbuk objave. In se odločil, da mi njena Kolumniatrija ne bo ušla.

Le ta je polna zgodb. Takih in drugačnih. Lahko se najdeš v njih, če se hočeš. Že res, da ne živimo vsi takšnega življenja in nismo vsi enakih misli, a opisano je vse preprosto, s kmečko pametjo razumljivo, z neko visoko inštanco pa ne ravno. Samo eno je – biti moraš preprost človek, pa ti je jasno vse.

Vse tiste resnične zgodbe o drogi, avtoričini pogledi na majhne otroke in njih starše, na uboge prodajalke in na vse, kar naj bi v ljudeh zbujalo neko veselje, vse to je tako prekleto resnično, da ne zapreš knjige in si misliš ”kr neki”. Nekaj ti pusti, da gruntaš in to je dobro. Da ugotoviš, da smo vsi na isti črti, le da jo nekateri vidimo bolj ravno, drugi bolj skrivenčeno. In da je črte nekje konec. In na koncu knjige ugotoviš, da ti o vsem, kar si prebral, ni nihče povedal. Ne starši, ne prijatelji, ne šola in ne cerkev. Zakaj? Zaradi balončka.

Komu priporočam knjigo? Vsakemu, ki je še v balončku, vsakemu, ki misli, da je svet lep in pošten, vsaki mami, preden pošlje otroka na študij v drugo mesto. Zaradi vulgarnejših besed ne bi priporočal branja otrokom, čeprav, otrokom je velikokrat marsikaj bolj jasno, kot odraslim.

Moja ocena: pet pirov od celotnega sixpacka. Pa še to samo zato, ker se nekatere zgodbe prehitro končajo ali te pustijo iščočega point.

(Opomba bralca, se pravi mene: Terezin stil pisanja so že kopirali razni avtorji nekaterih člankov in blogov. Nekateri so se mu že približali. Dosegel ga ni še nihče.)

Borut Marolt s svojim prvencem, Kako se znebiti trupla, ponuja povsem drugačno zgodbo. Zgodbo, ki je deloma avtobiografska (to sem prebral v enem intervjuju), pripoveduje v prvi osebi, kar doda to zmožnost, da se v glavni vlogi najde tudi bralec sam. In čeprav po prvem poglavju dobimo občutek, da se bo zgodba iz strani v stran ponavljala, mu uspejo izvrstni preskoki – taki, ki te nekje na sredini presenetijo in dobiš občutek, da ne boš nikoli izvedel, nato pa znova presenetijo s tem, da izveš.

Ker je knjiga polna mladostniških doživetij, čez katere so deloma šli vsi, nekateri pa v celoti, je tu še nekaj, kar je poznano vsem, ki so bili nekoč mladi – ljubezen. In glasba. Ta je izbrana z izjemnim občutkom in še v tistih delih, kjer so omenjeni domači glasbeniki, bi težje dobil primernejše. Seveda, pa ne glede na to, koliko je Marolt povezan z Nieti, sem imel neko pričakovanje, da se njih omemba v knjigi ne bo pojavila. A ko se je, je to delovalo rahlo zaničevalno in dodalo napisanemu svoj čar.

Skozi celotno zgodbo se vije nekakšna romantična dramatičnost z rahlimi ščepci komedije, ki ob prebiranju neuke nekajkrat prisili k raziskovanju stvari po guglu, bodisi zaradi zvedavosti in informiranja, bodisi zgolj zaradi lažjega dojemanja samega dela, v katerega čas je postavljeno. In ker te sama zgodba potegne vase, bi z lahkoto prebral še dodatnih sto strani, če se ne bi ta na zadnjih dveh straneh zaključila tako, kot pač se. Osebna domneva je, da nadaljevanja ne bo, čeprav bi spreten pisec to znal izpeljati.

Moja ocena: petindvajset gramov tobaka od trideset gramskega škrtoca. Samo zato, ker se Otlica pogovorno piše z dvojnim V.

3 Thoughts on “Kako se znebiti Kolumniatrije.

  1. Sabina on 26. novembra 2017 at 23:53 said:

    Odlično si ju označil. Opisal. Navsezadnje doživel.
    Meni sta obe bili privlačni na prvi pogled.
    Ko se enkrat navadiš na Terezin stil, ga zmoreš in ti postane celo všeč, ker takšno je pač življenje.
    Boruta sem si v bistvu privoščila zaradi Nietov. Prej pojma nisem imela, da obstaja ;). Komot bi še dodal kakšno stran, se strinjam.

  2. Miha Guštin on 27. novembra 2017 at 16:46 said:

    Če ima Otlica dvojni V…Potem si po moje doma nekje iz Wajdovšne…😎
    Boruta sem prebral res huda knjiga , Tereze pa še ne…upam da mi rata

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation