Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Po tem, ko sem prevozil maraton v obe smeri, sem Škota postavil v kot. Zagravžalo se mi je celo sobno kolo, zgolj iz dveh razlogov. No, nisem ga postavil namenoma, zaradi obveznosti je moral čakati na boljše čase, vseeno pa sem ga enega dne pognal v klance, na dobrih tisoč višinskih. Teh sicer ne merim in sem osredotočen predvsem na vožnjo, nato na uživanje in šele na koncu na prevožene kilometre. Višinskih tudi ne merim, ker mi je življenje prekrižalo že nekaj vzponov in padcev. Ne nujno tistih na kolesu. Ob vsakem vzponu in ob vsakem padcu vem, kako ravnati, ampak šteti mi jih res ni treba. Trudim se, da je moja življenjska krivulja – no, predvsem se trudim, da ni krivulja, ampak ravna črta. Za nekoga to pomeni dolgočasnost, za drugega rutino, zame pa predstavlja neskončnost. Neskončnost vsega lepega, kar se mi dogaja. In dogaja se mi veliko.

Teden je bil naporen in čeprav je tistega jutra kazalo, da je večer prej steklo kako pivo preveč, sem se vseeno odpravil na terapijo. Kolesarsko. Sicer sem sčasoma postal imun na klance in če so na poti, mi predstavljajo zgolj izziv, nagrajen sem pa običajno z najlepšimi razgledi. Ampak v klanec najbolj razmislim sam pri sebi in razrešim vsakršno težavo. Tega ne ponujata ne ravnina in ne spust.

Vseeno sem s strahom sedel na kolo in razmišljal najprej o tem, koliko sem izgubil v teh nekaj dneh pavze. Vrh mi je pokazal, da sem zgolj pridobil. Vzpon na priljubljeno destinacijo, o kateri sem že pisal, sem izboljšal za deset minut. Pa ne me zezat, no. Sam sebi se niti ne zdim v dobri kondiciji, čeprav vem, koliko imam že za seboj. In tudi vem, koliko je še pred menoj. Poznam datum, ko bi rad bil na polovici. In to bo ravno med kolesarskim dopustom. Ko sem se o tem pogovoril sam s seboj, sem začel z drugo tematiko. Pa ne bom težil o tem, vsaj preveč ne.

Nekega dne namreč prideš do spoznanja, da moraš biti sam sebi na prvem mestu. Ne tisto, ko rečeš, da boš, ampak ko začneš to dejansko početi. Pa sem velikokrat rekel, ogromnokrat poskušal, pa nikoli ni trajalo dolgo. In zdaj, še enkrat znova.

Ko sem vrtel v klanec in žal ne dosegel vrha, sem gledal mačke ob cesti. Tiste, na štirih. Sem si mislil, kakšno svobodo imajo. Nobenega stresa, zjutraj jim gazda da skledo briketov, dopoldne poležavajo na soncu, popoldne za preganjanje dolgčasa brskajo za kakim živim bitjem na bližnjem travniku, pod noč se zasmukajo okrog gazdaričinih nog in zaspijo na svojem prostoru. In zdaj si zamisli, da si mačka. Kako hitro bi se naveličal?

V tem trenutku sem izgubil rdečo nit, zato bom nadaljeval z zeleno.

Skratka. Nekateri veste, da sem lani namesto poležavanja na plaži med dopustom raje počel druge stvari. Tisti, ki o tem ne veste nič, vam dodajam link, pa si preberite, kako je potekalo kolesarjenje po Sloveniji. In ker sem se imel lani res dobro, kljub temu, da je bilo občasno naporno, sem se odločil podvig ponoviti. Poleg tega, da nameravam projekt združiti skupaj z osebno tekmo, imenovano ”mojih 10000”, ostajajo želje iste. Želim se povezovati z blogerji, isto ali drugače mislečimi, družbo s socialnih omrežij in vsemi, ki me bodo želeli spoznati, pa mogoče le na kavi ali pa tudi na način, da bomo skupaj naredili kak kilometer. Tudi v kolikor se pojavi kak sponzor za prenočišče ali za kak kos kolesarske opreme, se ne bom pritoževal. Če samo pomislim, s kolikimi blogerji sem se lani srečal… od kulinaričnih, ki so me razvajali z mojstrovinami izpod svojih rok, do nekaterih vidnejših starost, s katerimi smo se dobili povsem slučajno… no, nekaj podobnega bi želel tudi letos. In v kolikor bo interes, bom poskrbel tudi za realizacijo.

Zaradi nekaj rezervacij prenočišč bo kakšna velika improvizacija skoraj nemogoča, sicer pa sem prilagodljiv in če bo potrebno kak dodaten kilometer prevrteti, ne bo problem.

Torej, na pot se odpravljam 24. tega meseca, videti me bo pa možno na Gorenjskem, Koroškem, Prekmurju, Dolenjskem, pa v osrednji Sloveniji in na Dolenjskem ter Beli krajini, ne bom se izognil niti Krasu in obalnemu delu. Pot bo dolga, a zanimiva in že nestrpno čakam na vabila in srečanja.

Kot lani, bo tudi letos potekalo sprotno obveščanje preko socialnih omrežij, na koncu pa sledi tisto najboljše – konkretna reportaža.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation