Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ljudje imamo radi točnost. Natančnost. Preračunljivost. Do minute natančno planiran dan in včasih, ko se z nekom dogovarjaš za kavo in ti reče naslednji torek ob petih popoldne, dejansko ne veš – ali si zmenjen za kavo, ali za razgovor v službi. Do dneva natančno planirano življenje. Ob tem se spomnim bivše sodelavke, ki je vedno govorila, da mora biti do osemindvajsetega leta poročena. Pojma nimam, od kje takšna ideja, dejansko je pa res v slabem letu spoznala nekoga in bila nekaj dni pred dopolnjeno starostjo omožena. Tudi otroci so bili skrbno splanirani, saj se otroški voziček ni uspel niti ohladiti, dokler ni bil izpolnjen planirani družinski minimum. Kako je danes, se mi ne sanja, z mojim odhodom iz podjetja so odšli tudi stiki, ker ni bilo potrebe po vzdrževanju. Se pa zamislim – kaj pa, če bi se takim ljudem plani podrli? Roko na srce ali katerikoli drugi organ, to se lahko hitro zgodi. Vedno lahko pride kaj vmes. Planirano lahko imajo ljudje, katerim se dogaja preveč v življenju in so v to dobesedno prisiljeni, ali tisti, ki se jim ne dogaja nič ter si tako poskušajo zapolniti svoj prosti čas. Gasilci, recimo, ne morejo delati planov. ”Oprostite, ni bilo planirano, da se vam vname streha, pridemo gasiti v petek”.

In poleg planiranja so tu še okviri. Tisti, družbeni. Od najbolj nesmiselnih ”kaj bodo rekli, če grem v trenirki in kroksih v trgovino”, do še manj smiselnih ”vsi bodo šli na morje, samo jaz ne” in vse tja do zmagoslavnih ”avto mora biti nemški, sicer pa moram imeti boljšega od soseda”. Wtf? Ma vi to resno? S čim vse se ljudje ukvarjajo in obremenjujejo, kot da bo nekdo drug živel njihovo življenje. En hobi pač mora biti in če to ni favšija, naj bo vsaj ustvarjanje dobrega, čeprav lažnega vtisa. Prosim, no.

Sam na planiranje življenja ne dam veliko, praktično nič. Razen osnovnih stvari, kot recimo planiranje tega, da preživim naslednji mesec sit, oblečen in s streho nad glavo in da je nekaj pri strani za slučaj sile. Okej, seveda pride planiran tudi datum pri zobozdravniku in za kolesarski dopust tudi vedno preračunam, ampak da bi pa sam planiral naslednji teden nakup črnih kavbojk, ker nosim zadnje pol leta modre in bodo počasi sosedje začeli sumiti, da imam samo ene – čakaj malo, sosedje čekirajo mojo garderobo? Ni boljšega dela? Pustimo ob strani želje, dejstvo je, da če bi bile moje finance neomejene, točno vem, kaj bi prvo stvar kupil. A če ostanem v realnosti, so zgoraj navedeni plani edini plani, ki jih imam za življenje. Ne maram si ga komplicirati in prav zaradi tega večkrat izpadem kot bedaček, kot nezanimivo bitje in kot skrajno dolgočasen čudak. A zdaj naj jaz planiram nekaj za čez petnajst let? Oprosti, men je važno, da imam jutri kaj dati v lonec, ne pa s kakšnim avtom se bom vozil leta trideset. Pa ne da sem len, ampak živim tukaj in zdaj in ne da se mi obremenjevati s prihodnostjo, razen bližnjo. In ne da se mi obremenjevati z drugimi ljudmi.

Okvir? Prosim te, saj nisem slika. Ni me delal Picasso, pač pa mt pa fotr tam v zgodnjih osemdesetih, na deževen avgustovski večer, ko so bili prasci nafutrani in krave pomolzene. Sam ne rabim pozornosti. Ne rabim, da mi nekdo meče laži za to, da bi se sam boljše počutil. Ne rabim se dokazovati z dobrim avtom ali novo fasado. To se kupi, ker se rabi, ne za dokazovanje. In bolj kot se nekateri trudijo, da bi me spravili v okvir, bolj se ga otepam. Ne, hvala. Dovolj časa sem živel po nekih standardih družbene sprejemljivosti in zagravžalo se mi je. Glej, če sam tako hočem. Že, določene stvari se spodobi in naj se jih bi tudi spoštovalo, ampak za neke banalnosti se pa resno ne bom prilagajal zgolj iz razloga, da bom všečen drugim.

Potem, karikiram, kot samski moški spoznam samsko dekle. Nikoli tako širokega uma, kot ga imam sam, pa ne da bi se poveličeval ali poniževal nasprotni spol. Po vseh besedah, kako zunanjost sploh ni pomembna, preidemo na ”brado imaš. Ne maram brad. Ne paše ti”. Ja, in? A misliš, da se bom sedaj obril? Pa sem prilagodljivo bitje, bolj prilagodljivo od marsikoga, ampak, to naj bi bila napaka? Da imam brado? Ne da se mi s takimi stvarmi ukvarjat – trudiva se zgraditi pristen odnos, ne tekmujeva v tem, kaj koga na drugemu moti. Ker ljudi, ki jih že prvi dan nekaj moti, bo v prihodnosti motilo čedalje več stvari. Potem ne boš pravilno kihnil, kava ne bo nikoli dobra, potem boš slabo pomil posodo in na koncu tudi dihal ne boš več pravilno. Ja, fak of, ane. Jaz sem tu in zdaj, tak kot hočem biti. Sposoben marsičesa, od omenjenega prilagajanja do razvajanja, od nenehne zajebancije do resnih pogovorov. Videno, občuteno, preživeto, pozabljeno. Kot žvečilni gumi, na začetku sladko in polno svežine, čez pol ure pa kot bi po ustih svaljkal del avtomobilskega plašča. Ma komu na čast? Boli te kita za mnenje ostalih, delaš tako, kot se tebi zdi prav. Če delaš dobro, bodo ljudje to sprejeli, se strinjali ali ne. Če delaš slabo, samo jamraš in se pritožuješ, te bodo kmalu poslali v organ spočetja. Veš, ker oni nimajo problemov in bodo z veseljem prisluhnili tvojim, kao.

Da bo življenje popolnejše, si nabavi flaminga, bodi nenehno na voljo na družabnih omrežjih, dnevno vsaj tri fotke na instagramu, od katerih morata biti vsaj dve z duckfaceom, na tretji pa morajo biti vidne superge, oziroma v poletnem času birkence ali preprosti natikači, kakršne imajo romunski tovornjakarji, ob vsakem prazniku izraženo mnenje, za katero ni pomembno, da je tvoje, ampak je važno, da je všeč sledilcem in pred zajtrkov čekiranje lajkov. Vedno na voljo in nikoli dosegljiv, tako zelo človeški, a vseeno odmaknjen. Ja, tipična ovca z glavo v oblakih. Ker mi nihče ničesar ne more, če pa že, zaigram na karto čustvene prizadetosti. Hvala lepa, kar pejte se, men se ne da.

Opažam, da odkar živim po načelu ”živi in pusti živeti”, se počutim veliko bolje. Priznam, da se z drugimi ne obremenjujem, ajde, včasih razmišljam o komu, češ, kaj se mu je pletlo po glavi, da je določeno stvar storil, a vseeno prevladuje tista ”on/a že ve, kaj dela”. Neobremenjeni možgani v prostem času, mehka cura in nova igla na gramofonu, pa je svet takoj lepši. Nevede tako narediš največ na sebi. In zase.

One Thought on “Men se ne da.

  1. Sabina on 3. novembra 2017 at 23:44 said:

    ”Živi in pusti živeti”. Dobra. In zadostuje.
    Mislim, da imamo dovolj svojih problemov. Tistih, za danes.
    Načrti so dobri, v smislu smernic. Vse ostalo je ‘prepusti se’. Itak, ne vemo, koliko let ali dni imamo pred sabo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation