Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

In smo pribrcali tudi do konca tega leta. Kot že do vsakega pred njim in kot bomo, če nam bode zdravje služiti in bo sreča na naši strani, še marsikaterega kasneje. Spodobi se in pravično je, da tudi sam opravim nekakšno inventuro, čeprav bo le ta vključevala manj številk, kot jih kdo pričakuje.

Roko na srce, ne maram dolgih naslovov in kot samostojnemu avtorju tega spletišča mi je dejansko vseeno, ali se naslov vsaj približa pointu celotnega zapisa ali pak ne. Ker si to lahko dovolim in ker ne pišem zato, da bi dosegel neko ciljno skupino ali, še slabše, da bi v naslovu namignil na nekaj, česar sploh ne bi omenjal v zapisu. V kolikor bi moj blog spadal v kakšno drugačno kategorijo s kakšnim drugačnim ciljem, bi moral tale zapis, poleg zgornjega naslova imeti dodan še šopek črk, katere bi tvorile zadnje besede ”katerih nisem dosegel”.

In zdaj je znano. Naj osvežim spomin, za letos postavljeni cilj prevoziti s kolesom deset jurjev kilometrov se je zaključil. Pa ne bom rekel neuspešno, čeprav je bil cilj dosegljiv in realen, a kljub vsemu nedosežen. In veš kaj? Tudi če so mi poznani razlogi, zakaj do postavljenega cilja nisem prišel, sem vesel za vsak kilometer, katerega sem prevrtel. Šele pred kratkim, ko sem prebral Zaplotnikovo Pot, sem prišel do določenih spoznanj, da v bistvu cilj sploh ni pomemben, temveč da je pomembnejša pot. Ker cilj… no, k temu se še vrnem.

Pot pa je letos bila zanimiva. Zabavna. Zajebana, ko me je v Avstriji ulovila nevihta in sem vedril, ne da bi sploh dobro vedel, kje sem. Oči odpirajoča, ko sta me popolna neznanca spustila v svoj dom in kasneje z avtom prepeljala na želeno destinacijo. Nenehno sem se učil in kljub vsem mukam, čeprav sem v tistih trenutkih preklinjal vse, kar se pač prekleti dalo, lahko danes trdim, da sem užival. In užival sem veliko bolj, kot bi užival, če bi po brezveznih poteh dosegel cilj samo zaradi tega, da ga dosežem. Da zadovoljim niti ne vem koga. V bistvu najbolj sebe. Ker mi pač ni bilo jasno, da niti sam štart in niti cilj nista vredna toliko, kolikor je pomembno vse vmes. In kljub temu, da se danes tega zavedam, imam za naslednje leto pripravljen cilj. Kolesarski. Ampak, kot sem v prejšnjem odstavku rekel, se k temu še vrnem.

Kolikor mi je dala letošnja pot, se mi ne da vzeti. Sploh tista najpomembnejša – kolesarski dopust. Spoznal ljudi, ki so blogerji in se redno spremljamo. Ki so sledilci na raznih omrežjih in so bili pripravljeni na druženje. Tudi take, ki so napisali, naj se ustavim, pa niso pričakovali, da se bom res ustavil. Bila so nepozabna druženja. Bile so iskrene besede. Bili so odkriti pogovori čisto z vsakim, najsi smo se videli prvič, ali pa se poznamo dlje časa. In ostali so kontakti. Ostala so poznanstva in spomini. In je lepo. Kljub vsemu, kljub dežju, utrujenosti, dehidraciji in še marsičemu – ko smo si dali roke, se objeli, takrat je srce zaigralo in mislil sem si ”berem te od vedno in nisem si predstavljal, da bova kdaj tako sedela in klepetala”. In to je bila tista pot, jebe se mi za cilj. Vem, zakaj ni bil dosežen. Niti me ni sram o tem govoriti – nekega dne je tista vnema padla dol. Škot je kljub lepim dnevom ostajal v kleti, sobno kolo je postalo stojalo za prah. Motivacije ni bilo več in kljub še nekaj poskusom je večinoma ostalo pri enodnevni turi na teden ali pa še to ne. Jebi se, Pero. Toliko si govoril, kako boš ti dosegel zastavljeni cilj, na koncu pa preležiš celo nedeljo na kavču, namesto da bi se zbrcal na kolo in delal na cilju. Ja, tudi to sem jaz. In res je bilo tako.

Večni optimist, mi je rekel, ko sem mu povedal, da imam zaradi nedoseženega letošnjega cilja pripravljeno kazen za naslednje leto. Čeprav, najprej je rekel ”ti si mona”. Vse to vem. Pričakoval sem tako reakcijo. In zato, če se vrnem k prej omenjeni vrnitvi k ciljem – ja, za 2018 imam cilj (ali kazen) dvanajst tisoč. In to pot bom garal. Kljub sklenitvi, da se bom imel v tistih dvanajst lepo, fajn in se bom zabaval, za kar tudi vem, da ne bo čisto vedno mogoče, bo vseeno pot pomembnejša od cilja. Ker dosežen cilj bo le dokaz zame, da zmorem. Da sem ovnovsko trmast in da znam zadevo izpeljati do konca. Ker verjemite, sem kralj nedokončanih projektov. In ta ne bo nedokončan.

Izkoristil bom priložnost, ker je to pač zadnji letošnji zapis. Zahvaljujem se vsem bralcem, komentatorjem, sledilcem na vseh omrežjih, vseh, ki so si v iztekajočem letu vzeli čas za druženje in vsem, ki so preprosto bili. Malenkost mi je žal, ker se z vsemi kljub trudu nismo uspeli uskladiti in se srečati, a se bom trudil, da nam uspe v prihajajočem letu. Ker, v prihajajočem letu bo marsikaj. In lepo bo.

Vsem želim srečno in uspešno.

 

2 Thoughts on “Mojih deset tisoč.

  1. Sabina on 27. decembra 2017 at 0:46 said:

    Pa je… še eno leto naokoli. En tak čas, ko se radi ozremo nazaj in si morda začrtamo kaj novega za vnaprej. Morda ;))
    Hvala za minute sprostitve. Za klepetek. In vse.
    Ostani svoj. Ne glede na zastavljene cilje. Ker pot…
    Ta šteje.
    Na zabavne poti, krasna doživetja, odlične ljudi.
    No, pa na domač bosanski tobak, a ne?

  2. Eh, jebi ga, vsakič ne rata 🙂 da ti je le bilo lepo na tvoji poti, pa je že pol oproščenega 🙂 no, je pa res, da zdej boš pa moral naslednje leto dostavit realizacijo, če ne ,.., če ne, …, če ne je pač ne boš 🙂

    lep zaključek leta ti želim in srečno!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation