Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

V kolikor vas je za klik na tale zapis prepričal naslov, naj se že na samem začetku opravičim, ker je rahlo zavajajoč. Ne podarjam ničesar, namreč. Lahko si pa vseeno zbistrite možgane, kajti nategunstva, ki se skriva pod nazivom nagradnih iger je vedno več.

Priznam, da sem tudi sam ljubitelj le teh. Bilo je obdobje, ko ni bilo nagradne igre, v kateri ne bi sodeloval. Potem sem ugotovil, da se mi zaradi tega stvari le kopičijo in da so v osemindevetdesetih odstotkih večinoma neuporabne. Tako se je nekje ustavilo pri dvajsetih zimskih kapah, nešteto svinčnikih in še čemur, kar večinoma stoji v omari, če se ne proda na Bolhi ali v skrajnem primeru (v tem trenutku me je malo sram) podari nekomu za rojstni dan.

Da v nagradnih igrah ljudje vedno več sodelujemo, je pravzaprav logično. Nekaterim je to rutina in ne posvečajo večje pozornosti, drugi pa bolestno delijo, všečkajo in domala posiljujejo druge z igranjem, češ, da bodo imeli sami večje možnosti. Ljudje smo mahnjeni na to, da dobimo nekaj zastonj. Četudi je to izdelek v vrednosti enega evra, smo veseli kot sto mater, ne zato, ker smo zadeli radirko, ampak zato, ker se nam je nasmehnila sreča.

Sam zase priznam, da nagradnih iger ne igram več. Verjamem, da so vse te igre, kjer se podeljujejo dražje stvari, vnaprej dogovorjene. Mogoče z izjemo kakšnih tombol na vaških veselicah. Pustimo ob strani dejstvo, da če ob nakupu šestih litrov soka prejmeš set grdih kozarcev, nakupa šestih litrov soka ne bom opravil. Ker sokov ne kupujem niti nasplošno. V kolikor bi ob nakupu dveh paketov kave dobil skodelico, bi zagotovo kupil, ker kave spijem dovolj, da se mi splača vzeti dva paketa. V kolikor bi ob nakupu desetih paketov kave dobil tehtnico, ne, hvala. Kava se lahko prav tako pokvari. Torej. Prav tako priznam, da občasno igram loto in jackpot in včasih celo dobim povrnjene stroške vplačila. Lahko reče kdo, da bi bilo pametneje tisti denar vložiti nekam drugam, ampak glej – zaradi tistega dvajsetaka grem skozi mesec prav tako sit, napojen in če ne ravno spim, tudi oblečen in obut. Ravno tako kadim in ravno tako grem na pivo. Če bi mi tisti dvajsetak prinesel jurja, bi nekdo zavidal, drugi se smejal, tretji bil najboljši prijatelj, kateremu niti imena ne vem. Tako to je.

In sem tako nekega dne nastopil v nagradni igri, ne da bi ravno dobro vedel, o čem se sploh gre in kakšna je pravzaprav nagrada.  Drugi so me označili v komentarju, sam nisem posvečal pozornosti in nato nekega dne dobim obvestilo, da sem nagrajenec in naj jih kontaktiram. Okej, super. Preverim nagrade – pet osebkov je dobilo majico. No ja, majica pride vedno prav, v primeru, da je grda, jo še vedno lahko nosim pozimi pod majico z dolgimi rokavi ali v skrajni sili, uporabim za brisanje tal. Pošljem naslov in želeno velikost majice ter čakam paket. Naslednji dan pride sporočilo, da po pošti ne pošiljajo in da jo moram nagrado prevzeti v provinci ali v knežjem mestu. Resno? Odpišem, da si pod takimi pogoji majico vtaknejo v… no, vemo kam.

Ker je pač organizatorju nagradne igre med samim potekom težko obvestiti, da nagrad ne pošiljajo po pošti, saj bi v nasprotnem primeru sodelovalo manj ljudi in ker nagrajencu potem ne izročijo nagrade, ker je pač težko majico prepogniti, dati v kuverto, napisati naslov in odložiti na pošti, se mi zdi blazno bedno sploh prirejati neko nagradno igro, kjer so nagrade sicer večje, majice pa so samo za tiste, poražene. Tako imenovane, tolažilne nagrade. Veš kaj, organizator. Delati reklamo podjetju, ki naj bi bilo resno in še kaj poleg tega, obenem pa ni sposobno poslati nekomu majice, ampak se zahteva, da jo pride osebno prevzet, nekako ni ravno gladko.

Ne, če sem čisto iskren – boli me briga za tisto majico. Dol mi visi zanjo. Vaše dejanje me ni prizadelo in niti nisem imel volje in niti ne želje, da bi vam v zasebna sporočila natrosil kup vprašanj, zakaj ne, kdo je odgovorni ali vam natresel kup zakonov in pravilnikov, kot bi to storil nekdo, ki ima preveč časa in je naduvano pameten, čeprav zgolj zase.

Sem se pa malenkostno poigral z izračunom. Imam avto, ki porabi šest litrov na sto kilometrov, do province pa imam dobrih sedemdeset. Ker predvidevam, da bi moral iskati parkirišče, računajmo petinsedemdeset, kar pomeni sto petdeset v obe smeri. Nato bi moral plačati parkirišče. Pojma nimam, koliko, a recimo evro in pol za uro. Zamudil bi se več kot uro, ker se a) po provinci bolj slabo znajdem in b) domnevam, da bi vas nekaj časa iskal, saj verjetno niste investirali v tablo, ki bi me pripeljala do vas ter c) bi bili v času mojega prihoda na kosilu. Na kratko – petnajst evrov plus tri ure časa bi zapravil za to, da bi prevzel osvojeno nagrado, ki je, dame in gospodje, majica v vrednosti deset evrov. Lahko samo kapo dol.

In potem pogledaš ostale štiri nagrajence. Bovec, Gornja Radgona, Ilirska Bistrica in Odranci. Koliko imajo slučajno poti v provinco ne vem, a domnevam, da nihče ni šel samo po nagrado.

Sicer, lahko bi poklical kakega znanca v provinci in ga poprosil, če gre prevzeti v mojem imenu, a že vidim, kako bi se odvijalo – potrebno bi bilo identificiranje, pa še kaj drugega bi se domislili vmes in na koncu ne bi ravno točno vedel – ali prevzemaš majico ali morebiti novo Kio.

A veš, saj na koncu koncev… nisem eden tistih, ki bi olepševali stvari. Sem le tisti, ki pove tako kot je.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation