Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

V primeru, da bi bila moja zaletavost na višjem nivoju, kot sicer je, bi zagotovo zgornji pozdrav prebrali zadnjič. Ker sem imel jasno vizijo o raznoraznih projektih. Kako bom to, kako bom ono, spremenil nekaj tretjega, se bolj posvečal določenim stvarem in naredil nekaj, v čemer bom res užival. In potem pomislim…

No, v bistvu ni kaj razmišljati. Čeprav dobro dene. Vsi, ajde, večina me pozna po tem, da si postavljam nenavadne projekte in v večini v teh projektih nisem dober. Stari, jaz sem kralj nedokončanih projektov. Tisti, ki začne z zagonom, nato ugotovi, da mu vse skupaj pobere preveč časa, volje in še česa in si nato izbira najbolj neverjetne razloge, zakaj ni pripeljal do konca. Ampak, to sem pač jaz. In vse oziroma vsaj večina temelji na izkušnjah. Tistih, ko si rečem ”napaka, spomnim se te od takrat, ko si bila še dobra ideja”.

In nekega dne v hladnem oktobrskem popoldnevu se mi je porodila ideja o (pripravite robčke) zaprtju te strani. Kot da Peter Filec ni nikoli obstajal. Seveda bi ostal zvest blogu, a sam načrt tega izginotja je bil fantastičen, dramatičen s kapljicami komedije in žlahtnim pridihom tragike. Plan je bil na isti strani, katera to pač ne bi bila, furati pod svojim pravim imenom in se posvečati v devetdeset odstotkih zgolj zapisom kolesarske narave in bil je perfekten plan. Dokler, ja, točno do takrat, ko sem začel misliti širše. Kot naj bi moral vsak človek, a uspe le redkim, ker vsak gleda zgolj za svojo rit.

Sploh me ne bi nihče več bral. Pa kam je izginil Pero, bi se spraševali, pa kdo je ta Gregor, kaj piše o nekem kolesarjenju, a ni to dolgočasno, milijon vprašanj, na katere bi sicer znal odgovoriti in bi bil problem zgolj v dojemanju bralstva in poslušalstva. Vsi sledilci na družabnih omrežjih, od instiča, do fejsa in čivkalnika, bi čudno gledali, kako nekoč Pero, zdaj pa neki Gregor Blog, pa kdo je to in zgoraj omenjena zgodba bi se ponovila. Potem bi nekaj oseb z zanimanjem prebralo dva, tri kolesarske podvige, povsem slučajno bi med njimi bil tudi poslovodja trgovine s kolesarsko opremo, kateri bi prišel na noro dobro idejo in jo predstavil nadrejenim, kateri bi na sestanku ugotovili, da bi lahko ta Gregor delal malo reklame in bi prejel ponudbo (počak, da zajamem sapo, kaj ne vidiš, koliko časa že ni pike), v kateri bi mi ponudili brezplačno kolo, popolno kolesarsko opremo in še kaj drugega, v zameno, da bi jaz njihovo dobroto linkabilno objavil v svojih zapisih in na družabnih omrežjih. O fak, ne, postal bi influenser in vabili bi me sem, pa tja, shit. Pa bi si spet rekel, kaj mi je tega treba bilo, ko bi moral po službi sesti v avto in se odpeljati v metropolo na nekakšno influensersko druženje in delat tisto, kar pač počnejo influenserji. Čeprav bi jaz delal drugače – ne bi kazal tistega, kar je top, kar je oh in sploh, pač pa bi prikazoval resnično sliko, ozadje vsega tega kiča. Tisto, ko se odmakne telefon  in se reče ”sploh ni tolk dobr, kokr sm hvalila na instagramu”. Ampak, vse to bi od mene zahtevalo preveč napora. Influenserstvo pač ni zame.

Sem namreč ležerno bitje, ki občasno izgubi voljo, a jo hitro najde. To vem, ker sem si dokazal že velikokrat. Sicer sem si dokazal tudi vse svoje šibkosti, a za e danes tu ni prostora. Zaradi te moje ležernosti včasih kar ni in ni zapisa izpod mojih rok, medtem ko včasih butajo vsakodnevno iz mene. Vem, da imam pomanjkljivosti, a delam na tem, da se izpopolnim na tem področju.

Torej, ko sem vse razmislil, sem prišel do zaključka, da bo najboljše za vse, da ostanem kar to, kar sem. Sploh najboljše zame. V skoraj sedmih letih, ko na začetku sploh nisem vedel, koliko časa bo trajalo, sem prišel na točko, ko sem hotel vse skupaj zaključiti, končati, pokopati, izbrisati, kot da nikoli sploh nič ni bilo. In to bi storil, če si ne bi vzel nekaj časa za razmislek. Še dobr, da sem si ga. V nekem trenutku sem ugotovil, da sem ustvaril ime, ki pove točno to, kar misli in na njemu najljubši način. To ni vedno sprejeto s strani bralcev, ampak je del mene. Je jaz. Konec koncev, pa naj se sliši kot hvalisanje, sem ponosen na to, da sem, četudi pod psevdonimom, prišel tako daleč. Pa tudi psevdonim ni vse. Vsi vedo, da za Petrom stoji Gregor, poznajo moj obraz in me jemljejo takšnega, kakršen sem. Čeprav včasih z rezervo, ampak jemljejo še vedno me.

Sem za pristnost in to pristnost želim deliti v blogih. Ne, hvala, ne rabim fejka. Tega je v blogerskem svetu veliko in imel sem čast tudi spoznati pisce, ki fejkajo na veliko. Vse za všečke, vse za denar in na koncu jok in stok ter tudi blokiranje na družabnih omrežjih, če rečeš nekako tako, kakor jim ni po godu. Obup. Kot sadna kupa s smetano. Smetana kmalu postane kisla, žaltava, sadje gnilo in če me vprašaš, kateri del sadne kupe sem, ti odgovorim, da kozarec. Jebemti, da je blog najljubši hobi, kar sem jih kdaj imel. In ko me pisanje ne bo več privlačilo, ko skozi besede ne bom znal povedati tistega, kar hočem, takrat bom nehal. Do takrat pa…

…naj živi!

One Thought on “Naj živi!

  1. Sabina on 1. decembra 2017 at 21:11 said:

    Yes. Yes. Yes.
    Naj ostane.
    In živi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation