Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Naj si dovolim še enkrat svojo kratko predstavitev, v kolikor ste jo mogoče pozabili ali niste redni bralec mojih bolj ali manj ponesrečenih zapisov. Torej, dvakrat polnoletni osebek moškega spola, skrit za psevdonimom iz povsem klavrnih razlogov, kateri segajo v začetek moje blogerske epopeje, nekoč uživalec marihuane in kilogramsko obdarjen, danes v dokaj dobri fizični pripravljenosti in kondiciji. Vsemu navkljub človek z ravno dovolj jajci, da se v živo predstavljam bralcem s pravim imenom in sovražnik zime samo zaradi dejstva, da se mi ob vstopu v topel prostor zameglijo vetrobranska stekla na naočnikih. Gremo naprej? Ljubitelj narave in živali, kar bi moralo v bistvu pomeniti, da imam rad tudi ljudi, čeprav sem tu bolj na fifti – fifti. Ja, imam rad normalne, sproščene ljudi, ki jih ne zanima politika in strankarstvo in so izobraženi v smeri, katere šola ne ponuja. In ja, sovražim ljudi, ki so nadrkani od samega jutra naprej in prepričani, da imajo samo oni na celem svetu prav. In verjetno mi po zadnjem stavku ni treba razložiti, zakaj sanjam o hišici nekje na samem. Zapečkar, pač. Ker sem pač raje sam, kot v slabi družbi.

Bilo je veliko primerov, ko sem družbo zapustil sredi gorke debate o tem ali onem. Spil sem pač svojo pijačo do konca, vrgel približen znesek popitega na mizo in šel. V nekaterih pogojih pač ne zmorem pametno diskutirati in takrat svoj čas raje koristneje porabim. Veš, če gledaš z očmi, skozi katere je svet videti lep in najdeš ljudi, ki trdijo drugače – lej, sori. Saj so vojne, saj so lačni, ampak? Če se bom jaz obremenjeval z vojno, se bo ta nehala? Ne trdim, da je prav, da se to dogaja, ampak kaj bom? Naj se sekiram? Ker? Naj v Šparu dajem olje in sol v košaro za Karitas, brez kakršnekoli garancije, da bo prišla v prave roke? Skozi svoje oči resda gledam lepo, a vidim tudi to, kako v novejših avtomobilih hodijo po solidarnostne pakete hrane. Tudi lepo spedenane gospe, ki pomoči potrebnim namenjena oblačila premetujejo kot v Zari. S tem naj se obremenjujem? Takim naj dajem? Oprosti, so tudi drugi načini. Greš in daš. Direkt. Brez posrednikov.

Lopovi me opozarjajo, da sem preveč pošten. Priznam, da sem. Včasih bolj gledam na tujo rit, kot na svojo. Trudim se ne prizadeti ljudi, kar mi ob povišanem pritisku ne uspeva najbolje. In kaj sledi? Samo pošten sem, realno opozorim na napake, potem mi servirajo moje napake nazaj, s čimer hočejo povedati, da nisem nič boljši od njih. Za razliko od njih nisem užaljen, ker znam sprejemati kritike bolje od pohval. Vedno je lažje videti napake nekoga drugega, kot svoje. Ko mi je nekoč oseba, ki je redno med pogovorom skakala v besedo, rekla da ni lepo, da skačem v besedo ljudem, sem odgovoril, da sem se tega od nje naučil. Kaj je sledilo? Kljub temu, da se nisem zlagal ama ništa, užaljenost in pikwn do tal. Potem pa ti meni povej, je sploh kjerkoli najti nek skupni jezik, nek način, da bo volk cel in koza sita? Ker nekateri ljudje iščejo samo druge ljudi, da jih lahko opravljajo, ocenjujejo, kritizirajo, šikanirajo, zatirajo v kali in sami sebe poveličujejo, ker jih pač drugi ne. Ker tisti drugi ljudje svoja dejanja razčlenimo sami s seboj, razčistimo sami pri sebi in gremo naprej, ne ozirajoč se na druge. V kolikor me ima namen kdo soditi, ni problema. Sodijo lahko samo slabši od tebe samega. Tiste, boljše ljudi, v bistvu en klinc briga tvoje mnenje. Nareka za življenje ne rabim in kot mi je bilo že večkrat rečeno, da je meni lepo v življenju – ja, mi je. Medtem, ko sem vedno delal osem ur dnevno in se v prostem času posvečal hobijem, so kolegi delali dvanajst ur šest dni v tednu in se sedmi dan pritoževali, da nimajo časa za nič, vozili pa se v novem Audiju – tudi jaz bi lahko. Bil pogolten, všečen keš pičkam, pil koktejle na glamuroznih zabavah oziroma na kratko – bil opažen, se delal frajerja, frika in se trudil postati mestna legenda. Bi lahko. Ampak nisem. Vedno sem bil len, kar se takih iger tiče. Vedno sem stavil na preprostost in zdrav, kmečki razum. Nikoli se nisem izpostavljal in iskal pozornosti, ker nisem imel potrebe. Čudili so se, kako sem lahko tako skromen in niso razumeli, da mi je funkcionalnost nečesa pomembnejša od samega izgleda.

Posledično sem danes tu, kjer sem. Živim, delam, diham, kolesarim. Ne pritožujem se nad ničemer, ker se pač nimam nad ničemer za pritoževati. Ja, sedlo bi mi nekaj denarja, da bi si kupil lastno stanovanje ali prej omenjeno hiško na samem, kar ne pomeni, da brez tega ne bom preživel.  Ampak pomembnejše mi je drugo. Da zvečer zaspim s čisto vestjo. Da se zjutraj zbudim pozitivno naravnan in z veseljem pričakujem nove izzive. Da imam toliko, da nisem lačen, žejen, da me ne zebe in da natočim avto. Da me nič ne boli in se lahko s kolesom odpeljem kamor me je volja. Da srečujem pozitivce, ki ne jamrajo. Da uživam. Da grem ponosno čez prepreke, ki mi jih nastavljajo drugi in življenje samo. Da ohranim vero v sebe, ker sam sebe najbolj poznam in sam sebi najbolj zaupam.

Lahko bi našel razloge za ne biti takšen v vsaki stvari. Še več, lahko bi bil pameten in se priključeval debatam o partizanih, domobrancih, drugi svetovni vojni, vojni za Slovenijo, plačah v javnem sektorju, nosečniškem trebuhu Tanje Žagar, neželenih turistih na Bledu, one hit mejkerjih, dosežkih športnikov z vidika kavčarja, pluženju cestišč in še marsičem. Pa se mi ne da. Ne s preteklostjo in ne s sedanjostjo, v kolikor ta ni dotično povezana z mano. Ja, neobremenjen sem.

In to mi je všeč.

2 Thoughts on “Neobremenjen.

  1. 👍lahkotno poletno branje.

  2. Sabina on 10. avgusta 2017 at 23:32 said:

    Ja, fino. Ta neobremenjenost z xy rečmi.
    Konec koncev sami odločamo, kje, kam, s kom, na kakšen način…
    Uživaj v tem, kar si.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation