Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Včasih se z mislimi vrnem v začetke moje blogerske poti. Kako se je vse skupaj začelo, sem nekaterim povedal v živo, da bi pa to objasnil v blogu – ne, to se najbrž ni zgodilo. A je po eni strani prav, da se ve, ker konec koncev, če še kdo ni opazil, da se počasi razgaljam … ja, točno to počnem.

Začnimo tam nekje, v otroštvu, kjer sem požiral knjige hitreje od čokolešnika. Da bom jaz tudi nekega dne pisatelj, sem vsem razlagal. Takrat še prepričan v to, da bom cele dneve preživljal na nekakšni odprti terasi s pogledom na morje in pisal. Ter od tega tudi živel, kakopak. V osnovni šoli ni bilo spisa z oceno pod pet. Na momente so učiteljice celo spregledale, da ni tistega zapovedanega uvod – jedro – zaključek. In ko sem šel v srednjo šolo v večje mesto (kolikor se Novi Gorici lahko reče veliko), je bil moj talent poteptan. Mestna gospoda ni prepoznala velike boemske duše v meni in me silila z vsem drugim, predvsem manj pomembnim sranjem, katerega od zaključnih izpitov dalje sploh nisem potreboval. Toliko o tem, kakšno je bilo šolstvo pri koncu devetdesetih.

Neka strast je ostala, a besed nisem izlival na papir. V bistvu sem zadrževal v sebi in si dajal duška v nikoli poslanih pismih takratnim simpatijam. Pa je prišla zaposlitev, pa živeč na vasi nekako nisem sodil v globoko zakoreninjen način življenja. ”Ljudje bodo na njivah, ti boš pa pisal”. Ah, jebi se. Pa sem se prilagajal.

In ko sva nekega poletnega večera s kolegom sedela ob vrčku piva in prišla do spoznanja, da govorim večinoma jaz, mi je rekel ”ti bi moral pisati blog”. Jaz, pa blog? Lahko rečem, da jih takrat niti prebiral nisem, zdaj pa naj bi kar nenadoma postal del te scene? Ajde, zakaj pa ne. Tako bom lahko izlival svojo domišljijo, netil kresove in gasil domneve. In sem potipal. Malo tu, malo tam, začel s prebiranjem, najprej rahlo negotov vase, potem pa, ko sem ugotovil, da na nekem blogerskem portalu, kjer je pet dobrih piscev, ostalo pa navaden krš, že ne more biti težko biti dober – spackal prvi zapis. Okej, bere se, kot da se hvalim, ampak tudi do te točke še pridemo. Rodil se je Peter Filec. Psevdonim, najprej zato, ker sploh nisem vedel, koliko časa bo ta strast trajala, kot drugo pa, nisem hotel, da vsi vedo, kdo sem. Nočem biti Gregor, okej? Kakorkoli, tam nisem bil pretirano dober ali, če sem iskrenejši, želel sem na svoje.

Danes, šest let kasneje in s približno sto zapisi letno, lahko priznam, da ni bilo vedno lahko. Ne le to, da mi je občasno zmanjkalo motivacije in da včasih nisem videl smisla v svojem početju, ampak od raznih obtožb kraje, zaničevanja nekaterih blogerjev, ki danes več to niso, do pljuvanja v komentarjih in še marsičesa, kar tu ne bom izpostavljal. Kaj naj rečem. Hvala za vse, ane. Na vsaki potezi s strani bralcev in komentatorjev, tudi od tistih, ki so mi zlivali gnojnico v privat sporočilih, sem se učil. Oblikoval. Tudi to, da sem imel partnerke, katerim se je bloganje zdelo ”krneki”, je izoblikovalo del bloga. In še danes se kdo spotakne ob moje besede ter me sodi po napisanem. Da ne omenjam, koliko sem se na začetku obremenjeval z branostjo – uh in oh.

Priznam, da nikoli nisem delal na tem, da bi bil bran. Že od začetka se držim prvega in tudi edinega pravila – moj blog bo moj hobi. Ne bo dobičkonosen, ne bom pisal za denar, ampak zgolj svoje občutke, doživljaje, razmišljanja. Če bi hotel branost, bi pisal o seksu, politiki, drogah in umorih. Če bi hotel poleg še služiti, bi bil modna blogerka. In na to, da se držim pravila, sem ponosen. Pa ne samo na to, ponosen sem tudi na druge stvari, o katerih bom kasneje.

V tem času pa blog ni bil le hobi. Bil je veliko več. Redni bralci veste, skozi kakšne stvari sem šel v zadnjih letih. Od izgube bližnjih, menjave službe, skrhanih odnosov, dveh selitev, do osebnih zmag in porazov. Od nožev v hrbet in krutih spoznanj, vse do novih ljudi, krajev, nekakšne poduhovljenosti. Bil mi je oporna točka, terapija, motivacija za naprej. In vse to mi je še sedaj.

Vsakemu dam pravico do mnenja v komentarjih in vsak mi lahko piše. Celo, vsaj v zasebnih sporočilih, vsakemu odgovorim, kar ni pogosta praksa. Saj vemo, izgovori, da je mejl pristal med vsiljeno pošto in podobno. In zaradi tega me večkrat označijo za egoista in še kaj drugega. Da sem egoist, priznam. Ker egoist se skriva v vsakemu od nas, le da eni niti ne vedo, pri drugih pa buta ven, da ga opaziš na kilometre, četudi zgolj preko družbenih omrežij. Najljubše pa mi je, ko me sodijo ljudje, ki so prebrali en zapis. In skozi tisti zapis ustvarili popolno mnenje o meni, katero je seveda edino pravilno in v bistvu sploh ne vem, kakšen sem. Še dobro, da obstajajo, da se včasih najdem, kljub temu, da se niti izgubil nisem.

In od psevdonima, skrivanja in bwhnedej objavit kakšno svojo sliko, sem prešel do faze, kjer je znano moje ime, kjer na slikah vidite moje obrazne poteze in do, to si štejem v posebno čast, druženja v živo. Tako, kot sem se družil med kolesarskim dopustom ne samo z blogerji, katere rad prebiram, temveč tudi z bralci, sledilci na raznih omrežjih in še kom drugim. Danes mi ni več problem, očitno. Saj ni kaj izgubiti, vsi smo le ljudje in med vsemi, ki sem jih do sedaj spoznal zaradi bloga, sta mogoče dva primerka, ki resnično izstopata iz normalnosti, pa še to zgolj zaradi vzvišenosti.

Omenil sem ponos. Ja, ponosen sem na to, da mi je dober blogerski kolega izkazal vso čast z izjavo, da je zaradi mene začel pisati. Ponosen sem na to, ko mi je blogerka rekla, da sem ji z druženjem vlil motivacijo za naprej. Ponosen na to, da nekdo povzame del teksta in izrazi pohvalo. Malo manj ponosen na to, da mi je nekoč lajk pritisnil sam Werner. Njegova pesem, katera ga ne gane, menda ni nastala zaradi tega. In ponosen sem, da sem del blogerske elite.

Za konec  opozorilo. Kljub imenu ”idiotizacija norca” se ni treba bati poneumljanja. Na normalne, razumevajoče in človeške bralce zapisi delujejo stimulativno, povzročajo razmišljanje, poglabljanje vase in izvabljajo nasmeške. Na večne pritoževalce delujejo z možnostjo zmanjšanja zdravega razmišljanja, izzovejo melanholičnost in pisanje negativnih komentarjev. Pred branjem se ni treba posvetovati z nikomer, avtor sam pa preventivno priporoča poznavanje vsaj prve stopnje duhovitosti in smisla življenja.

Po šestih letih je tako končno prišel čas, da vsem bralcem, tako zvestim in rednim, kot tudi novim in še ne seznanjenim z vsem, rečem en velik HVALA. Brez vas blog ne bi bil takšen, kakršen je in brez vas in vaših lajkov in komentarjev tudi sam ne bi bil to, kar sem.

3 Thoughts on “Od začetka do danes … Hvala vsem.

  1. Sabina on 11. oktobra 2017 at 8:01 said:

    Ob branju sem se počutila kot da se sprehajam po razstavi. Opus del od prvih začetkov do današnjih dni.
    Zanimiva pot.
    Sama sem te ujela nekje slučajno. Ne enem izmed blogov.
    Zgodbe in zgodbice realnosti, potresene z začimbami, da je okus pravšnji.
    Se beremo.

  2. Vsaka čast – dober si. In hvala tebi za vse dobre zapise. Pa lep vikend – morda kolesarski.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation