Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Obstajajo ljudje, ki se v življenju niso našli. Karkoli se je dogajalo, jim ni bilo všeč. Vsi vemo, kam pes taco moli, ane? Konec meseca bodo sedali, obkroževali in nato nadaljnja štiri leta pljuvali. Pa ne bom o politiki, ker vsi vemo, kakšen sem. Zanimivo je, da so to isti ljudje, kateri se pritožujejo za vsako prireditev v mestu, da je preglasno, da je kršen javni red in mir in zaradi njih se prireditve selijo na drugo stran mesta in ker so tam tudi ljudje, ki bi ponoči radi spali, zopet pade pritožba in čez kako leto določen festival ne obstaja več. Kako zelo zabavno. Sploh ker se potem pritožujejo, da se v njihovem mestu nič ne dogaja. Na kratko, večni pritoževalci. Za takšne bi morala obstajati posebna globina pekla.

Sicer, mogoče sem v prvem odstavku malo zašel, ampak na koncu bomo našli skupno točko. Za moškega, ki je v mojih letih in ne hodi na zmenke, poznamo eno besedo – poročen. Če sem natančnejši, koruznik ali vsaj v resni zvezi. Logično, če ima vsaj nekaj dobro razvitih možganskih celic, kajti v kolikor jih nima, zmenkuje ne glede na ženo, otroke in ostale dejavnike, ki so dober pokazatelj napačnega ravnanja. In ker sem povsem normalno bitje, telesno in duševno moški, globoko nekje v sebi še vedno malo otročji, bivši kadilec (če se enotedensko abstinenco lahko sploh tako označi), občasni pivec in malenkostno ljubiteljski kolesar, ljubitelj komedij in dobrih knjig, sem se … okej, tale stavek zna biti precej dolg. Znova: glede na vse našteto in na mojo samskost, bi bilo nekaj hudo narobe, če ne bi prakticiral zmenkov.

Ajde, za življenje nikoli ne veš, kako se bo odvilo. Lahko jutri postanem blazno bogat in se bo okoli mene trlo lepih ženskih teles. Tudi prav, a žal z nezmožnostjo ljubezni. Ženske, katerih naklonjenost do moškega raste skupaj z vrednostjo njegovega avta, oblek in hiše, me ne zanimajo. In kako lepo je, ko teh problemov nimaš. Na desetletnega Fiata, kavbojke in windstopper ter najemniško stanovanje se namreč ne lepijo. Pa tudi če bi se, samo odganjal bi. Več možnosti pa je, da lahko jutri bankrotiraš. Kdo bo takrat ob tebi? Nekdo, ki mu ni vseeno zate, ki te ima rad takšnega, kot si. Sprejme tvoje dobre in slabe lastnosti, navade in še kaj drugega. Nekdo, ki je tak kot ti – ki te vzljubi ne glede na zunanjost, a vseeno zaradi dveh razlogov. Ker si mu očitno všeč in ker se boji biti sam. Bemti Pero, kva s nouga pogruntou.

Long stori šort, po tistem lanskem poskusu, ko sem za zajtrk dobil kavo iz vrečke in eno tono narezanega kruha (če te zanima več, preberi trdo kožo), sem se čez nekaj časa odločil ponovno oditi na zmenek. Ne z namenom, da bi karkoli nastalo in niti ne z namenom seksa za eno noč. Ta je itak precenjen, ne glede na to, koliko ga nekateri kujejo v zvezde. Prazen prsk, brez čustev, brez globljega pomena in brez vednosti partnerjevega imena, z zgolj enim ciljem – dokazati, da smo v bistvu živali. Ajej ajej. No, in grem. Mlada. Komaj žajfo čez dvajset. Simpatična. Vino in …  ko je vse kazalo, da ni tiste poceni sorte, da bi hotela samo prazno natepavanje in potem adijo, kar me je v bistvu veselilo, no, potem – čaki, tole moram razjasnit. Prevelika razlika v letih pomeni tudi to, da moraš nekomu biti učitelj. In nekatere so pri dvajsetih in žajfo še precej neuke. Te sicer ne morem soditi, ampak, če bi hotel biti učitelj, bi šel na pedagoško, mar ne? No, če se vrnem, potem je sledilo vprašanje. ”Koliko si ti sploh star?”. ”Petintrideset.”. ”Aja, uf, faaaak no.”. Ja, super, me veseli, da si navdušena. No, ne ravno. ”Zakaj ta dolgi faaaak?”. ”Si le leto mlajši od moje mame.”. Zdej štekam tisti podaljšan fak. Matematično znanje mi je dalo predvidevati, da je moj nocojšnji zmenek verjetno bolj plod najstniške radovednosti, kot ljubezni. Sicer to sploh ni važno, ampak vseeno. Ne glede na vse, se kasneje ni izcimilo nič konkretnejšega, včasih si še kaj napiševa, drgač pa sem menda prestar zanjo. A bejž, kaj ne poveš.

Kasneje sem, zgolj iz zabave in ne iz potrebe po prekinitvi samskega stanu, poskušal znova. Tokrat je šlo malenkostno drugače. Predstavljena kot ženska, kateri se mora nenehno nekaj dogajati, obožuje šport in ne gleda na zunanjost. Zveni kot fatamorgana. Pa se dobiva. Tista začetna trema je kmalu minila in večer se je že zdavnaj prevesil v noč. Ni preteklo veliko časa, ko sem šel k njej.

In ko človek z vsemi zakramenti, razen poroke in maziljenja, ki pa vseeno ne verjame, reče ”o moj Bog”, takrat veš, da je res hudo. Saj ne rečem nič, bilo je lepo, dokler nisem zaradi motečih dejavnikov povedal, da to pač ni to. Ker bi kljub vsej lepoti, tudi če bi se trudil biti vztrajen, popustljiv, prilagodljiv in ne vem kaj še vse, moteči dejavniki zmagali. Toliko fejka v eni gmoti mesa in kosti, imenovani človek, še nisem srečal. Da se ji mora nenehno nekaj dogajati, je bilo skupno ime za dnevne izhode na pivo, ampak vsi vemo, da se nikoli ne gre samo na eno. Vmes so bili všteti tudi filmi, natančneje grozljivke in počitek. Ampak ne tisti, ko greš zvečer spat. Pod športom se je izkazalo, da gre najraje peš do trgovine, pa še to zgolj zaradi pomanjkanja parkirnih mest, sicer pa ga rada gleda po televiziji. In ne gleda na zunanjost. Kar pomeni, da ti v roku dveh dni druženja našteje vse, kar jo na tebi moti. Glej, brada je moja, tu ni debate. Ampak sem se zamislil sam nad seboj – sem res tako slaba družba, da moraš v moji prisotnosti poklicati vse prijatelje, jih povprašati kako so in malo pokramljati? Sem res? Ne, nisem. Le eni so toliko razvajeni, da hočejo ustrezati vsem ter vsemu in zato vlečejo pozornost nase na vsakem koraku, tudi ko stojijo pri miru. Sej, a veš, če se v moji družbi dolgočasiš, ni treba skrivati – le povej, pa bom šel.

Tako pač je, ko se enkrat znajdeš v prijateljevanju s provincialko, katera kot dva najlepša kraja navede Ljubljano in Krk, je čas, da jo razsvetliš in pokažeš še tretji kraj. Odpreš vrata in greš. Nato skozi okno zavpiješ ”veš kak lepo je tu, kjer te ni”.

Dejansko mi v življenju nič ne manjka. Imam streho nad glavo, imam službo, imam zdravje. Materialne dobrine sicer niso na prvem mestu, a imam avto, kolo in tri krožnike. Ne gre mi slabo, imam spanje in imam prosti čas. Imam ravno dovolj stika z ljudmi in ravno dovolj narave okrog sebe. Menda imam dar za pisanje in za dobre komedije. Imam dobro in veliko srce ter voljo in pogum. Več v bistvu niti ne rabim. Mogoče na momente pogrešam žensko družbo, a prav strašno hudo ni. Zavoljo tega ne bom šel delat neumnosti ali še slabše, fejkal nekaj, kar nisem. Sori, ampak vse, kar pride od mene, je original.

Pravzaprav, če pomislim, imam samo eno slabo lastnost. Ma ne, no, gotovo se jih najde več, ampak trenutno mi tale pade na pamet. Namreč, vedno ko pridem nekje do konca zapisa, razmišljam o naslovu. In grem brat napisano in se nekako ne znajdem. Začnem z enim, nadaljujem z drugim in končam povsem nekje drugje. In to v roku dveh ur. In jaz sem obljubljal knjigo. Ja pa ja de. Tako zelo originalno od mene, da nekaj napišem, potem se pa tega ne držim. Ampak, sem vsaj original in ne kopija.

One Thought on “Original.

  1. Sabina on 8. oktobra 2017 at 22:48 said:

    Hihihi, tudi tvoj kolega piše sproti, pa kar bo.
    Morda pa enkrat dobiš idejo za zaključek in se zapodiš do nje.
    Sicer pa… uživaj življenje. Itak je minljivo. In še preden se nekajkrat obrnemo, že štejemo gube. O, faaaaaaaak ;))

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation