Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Vsakič, ko slišim besedo ‘problem’, me malenkostno spreleti srh, kocine se mi postavijo pokonci, oblije me hladen pot in rahel vetrič od nekje prinese vonj po smrti. In na koncu izvem za povsem bizaren razlog, ob katerem nisi prepričan, če bi se nasmehnil, ker vse skupaj bolj kot na komedijo, spominja na tragiko. Brez smrtnih žrtev, na srečo.

Probleme sem imel odkar pomnim. Osnovna šola, recimo. Potem, ko me je snov prenehala zanimati, ker sem bil (sliši se čudno) pameten, je uspeh letno padel za eno oceno, dokler nisem v osmem razredu srečal prvega popravca. Iz matematike. Jaz, pameten. ”Tolk pameten, pa popravca maš”, so govorili. Ajde, ne seri, pameten v smislu, da mi vse Napoleonove poti, pa vektorji, pa katete in podnebja v Koloradu ter vbijanje pesmic že sto let pokopanih pesnikov v glavo, ne bodo kaj prida služili v življenju. In sem si mislil, tole pa je problem. V kolikor bom na popravcu padel, me bodo zafrkavali in celo stavek, katerega od nekdaj močno preziram, daj je ubil največ talentov (”kaj bodo pa drugi rekli”), bom imel pa res probleme. Pustimo dejstvo, da se je na koncu vse dobro izšlo in tudi v nadaljevanju šolanja nisem imel resnejših problemov. No ja, bili so tisti napiflani meščani, ki so videli pred seboj samo zvezek in na koncu pogrnili, ker so imeli od zvezka samo platnico, v notranjosti pa se je mesečno izmenjeval Vroči Kaj ali podobna revija. Ampak ti mi niso bili problematični. Hujši so bili tisti, ki so furali nekakšen geto stil, čeprav v Novi Gorici ne moreš biti iz geta. Tisti so pljuvali na tla, da je bilo mokro tudi ob jasnem vremenu in fehtarili od sošolcev za multisolo. Ni bilo dneva, da ne bi vsaj dva prišla do tebe in vprašala ”maš pe’eset”. Če si reku, da maš, si moral dati, če si reku da nimaš, sta stala za teboj, ko si šel po malico. Jaz pa sramežljiv, preprost fantič z vasi, misleč, da se vse nekoč vrne… no, saj se je vrnilo, pa to ni bistvo tega zapisa.

Potem so prišle druge zadeve. Izpit za avto in če imaš izpit, moraš imet tudi avto. In če hočeš imeti avto, moraš imeti denar, najprej da ga kupiš in kasneje, da ga vzdržuješ. Mislil sem, da bo problem, pa ni bil. Takrat sem podedoval skorajda ne več mladoletno Zastavo, katera se je sumljivo malo kvarila. Problem je bil, ko sem, še vedno naiven, dobil prvo službo, prepričan, da je to pač to, se odločil za nakup novega avta, za katerega sem se, kaj pa drugega, tradicionalno slovensko zapufal. Služba je kmalu šla v roke drugemu, sam pa sem napel vse sile, da sem od takratnega delodajalca dobil še nekaj dodatnih bankovcev, kateri so mi pripadali in mi jih ni hotel izplačati. Dolga zgodba. Avto je seveda ostal še nadaljnjih nekaj let. Ja, bili so problemi, vsaj takrat sem mislil, da so.

Potem je prišla tista prava služba, pri enem večjih trgovcev. Jebemti, moram rečt, da je bilo lepo, vsaj nekaj let. Potem je začelo padati – začeli so se pritiski, dela je bilo vedno več, nadrejeni so postali kot sršeni, katere zmoti že navzočnost nekoga drugega. Bili so poskusi pobega, padale so grožnje, nekateri so odšli in vse, kar ni moglo pasti na njih, je sedaj padlo na nas. In če že vse pada, se spodobi, da pade tudi plača. Nekega dne sem dobil občutek, da če se bo tako nadaljevalo, bomo morali še mi plačevati, da bomo lahko prišli v službo. Bil je stres, živci na koncu, jeza, bes in nemalokrat sem domov prišel ne le izmozgan, ampak tudi živčen, naveličan vsega. Seveda je bilo treba vso slabo voljo nekam zmetat in … Ampak takrat sem mislil, da imam probleme.

Začelo se je s pijačo in ni ga bilo vikenda, da ne bi prišel nakresan domov. Ah ja, to se zgodi vsakemu, boste rekli. Se, res se. A če pomislim, kolikokrat sem vozil pijan in imel srečo, da se mi nikoli ni nič zgodilo, pa da to takrat sploh ni bil problem – seveda ni bil. Bil bi, če bi skuhal kakšno neumnost, potem bi najebal. Bil sem ljubitelj žlahtne kapljice, priznam. Le da nisem užival v njej, kot znam sedaj, ampak sem jo goltal, kot da jo bodo naslednji dan prepovedali. In vsakič, ko je kdo omenil, da je alkohol naš sovražnik, sem odgovarjal, da je Jezus rekel, da moramo tudi sovražnika ljubiti. Če gledam deset ali petnajst let nazaj… v kolikor bi bila možnost se vrniti in bi zagledal sebe mlajšega, bi si dal dve pošteni klofuti. Tudi tri. Na srečo nisem prišel v tistem obdobju do drog, saj bi me, firbca, zagotovo zamikale. Sem pa lahko zgolj srečen, da sem se tega odrešil in danes redko pijem, vsekakor pa ne sedam za volan pod vplivom maliganov.

”Dej, ne nakladaj nekaj v brezveze, povej kaj o ženskah”.

No ja, bilo jih je nekaj, a mesecu divjega seksa se ne reče resna zveza. To je pač, bi se reklo, aferica. Avantura. Fukfrendovstvo. Resnih zvez je bilo bore malo, če sem natančnejši, dve. Ena je bila lepa z ne kaj preveč lepim koncem. Druga je bila lepa, pripeljala do življenja v dvoje in se zaključila z ne kaj preveč lepim koncem. Seveda je bil problem v meni, ker pač v razvajenih materialistkah, katere bodisi financirajo starši ali imajo višjo plačo od moškega ter v osebah, ki se občasno rade nataknejo na spolovilo drugega moškega, nikakor ne more biti problem. Seveda tudi ne more biti problem v osebah, katere so prepričane, da vedo vse in da je 50/50 enako 70/30, ker je na koncu vedno 100. Tudi v lažnivcih ne more biti problem, v ljudeh, ki so prepričani, da se samo njim godi krivica in slišijo samo sebe, drugih pa ne, ne more biti. Ja, nič, pa naj bo problem v meni. Kdo pa sem jaz, da ne bi smel biti problem v meni. Saj sem le nekdo, ki ima hobije, kateri drugih ne zanimajo, le nekdo, ki hoče kak večer s partnerico igrati družabne igre ali so ogledati film in zraven jesti arašide, včasih skupaj nekaj skuhati in iti ob nedeljah na izlet, kjer ni od maja do konca septembra destinacija morje. Nekdo, kateremu ni treba za lastno srečo vsak mesec kupiti nekaj novih hlač in majic in nekdo, ki je mnenja, da lepa beseda lepo mesto najde, da je poštenost izumirajoča vrlina in da obleka ne naredi človeka. Bemti, verjetno moram biti res čudak, prosto po Mlakarju en tak zaherjen kapelon.

In potem nekega dne vse izgine. Stresa ne poznam več, živce imam pomirjene, varajoče in vase zagledane predstavnice ženskega spola so na drugem tiru, čeprav bi morale biti na prvem, ker bi jih tam lahko vsaj vlak povozil. Vse imam točno tako, kot naredim sam in s tem sem povsem zadovoljen. In se zavem, da imam pravzaprav samo en problem, ko pridem iz službe – ali naj si skuham pašto, ali kaj drugega. Je pač tako – streho nad glavo imam, žejen nisem, lačen tudi ne, oblačila imam. Lahko se gibam, zdravje mi služi, nisem odvisen od drugih oseb. Skrbim sam zase, ker mi za drugega ni treba. In ker sam sebi ne morem biti problem, nikomur drugemu pa ne morem biti, to pomeni da tudi drugi meni niso. In sem posledično človek brez problemov.

Kako malo je treba. Razumem, da ljudje ne vedo, kaj bi dali v lonec, kako bodo prišli skozi mesec, ker to zna biti resnično problem, čeprav, roko na srce, se da tudi take stvari rešiti. Malo manj, oziroma če sem natančnejši, sploh ne razumem pa ljudi, katerim je glavni problem druga svetovna vojna, Janša, koga obkrožiti na prihajajočih volitvah, naša vlada in vse ostalo, kjer se da za vse obtožiti druge. To, to mora biti res problem. Za takšne mora ostajati poseben krog pekla, ker taki nebeškega kraljestva ne bodo vohali.

”Dobr si to napisu, Pero”.
”Ja, lej, naravni talent”.

3 Thoughts on “Problem.

  1. Sabina on 30. septembra 2017 at 7:14 said:

    ‘Problemi so, problemi bodo, k… jih gleda’.
    Kadar je tak zopern, naporn, ‘problematičen’ dan, si vedno prižgem Zmellkow. Z njimi se mi zdi, da takoj lažje plujem
    Pojmovanje in definiranje problemov je vedno odvisno od posameznikov.
    In so vedno manjši, ko jih opazujemo z distance.
    Ali pa jih ni.
    Sicer pa so, da se rešujejo.
    Na rešljive probleme, ko se le ti pojavijo.

  2. Sabina on 30. septembra 2017 at 7:15 said:

    Zoprn;)) Sorry, e je sam poskočil.

  3. HelgaG on 3. oktobra 2017 at 11:15 said:

    Peter Filec, odlično si prekrmaril skozi (čez) vse ovire in težave. Sedaj se približuješ točki, ko boš odličen kandidat – za partnerja. Res! Upam, da bo tole prebrala kakšna samska, prav tako zrela, zvesta in skromna ženska, ter te povabila na kolesarjenje. Ali pivo. Ali na igranje. Če boš rabil našo pomoč (haha), samo povej. Držim pesti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation