Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Sem eden tistih, ki ne da veliko na darila. Sem mnenja, da se spodobi, se pa nikakor ne strinjam z vrednostjo. To vsi vedo in v kolikor bi imel materialistično partnerico, bi me na božični večer, ko bi iz darilne vrečke povlekla sicer lepo zavito darilo, zapustila. Oprosti, od mene pričakovati materialističnega darovanja – ne, to ne gre. Verjetnost, da bi bila v darilni vrečki čokolada, pomaranče in komplet bombažnih nogavic, je namreč velika.

Sam se ob obdarovanju posvetujem in ker imam tretjino ducata nečakinj, je to pravzaprav nujno. Kaj pa jaz vem, kaj vse imajo in da bi ob odpiranju daril razočarano vzklikale ”to že mam”, priznam, razočaralo tudi mene. Priznam pa, da imam to srečo, da so vzgojene v precej nematerialističnem duhu, kar pomeni, da zgrešiti ravno kaj veliko ne morem. Zatorej, pojdimo v veselo nakupovanje.

Ker, kot smo nekega dne ugotovili v službi, v naše konce pride vse z desetletno zamudo, je bilo samo po sebi jasno, da bom za določene igrače moral vsaj v Gorico. Problem je le v tem, da bi tam zagotovo srečal kako bivšo sodelavko, ki je že za časa sodelovanja bila preveč zvedava in dvomim, da bi v zadnjih letih svojo zvedavost znižala na neko normalno ravan. Pa komu se ljubi razlagati vse od odhoda naprej v potankosti. Če bi bil kratek, bi bil aroganten, če bi bil dolg, bi bil prekratek. Tako pač je. Zato sem se odpravil v Škofjo Loko. Ker, tam menda nimaš kaj zgrešiti. V bistvu res nimaš. Ravno dovolj, da ni nakupovalni raj in ravno dovolj, da se ljudje ne srečujejo drugje, kot med prodajnimi policami in z nakupovalnimi vozički ter zatopljeni v klepet blokirajo pot med jogurti in svežo zelenjavo. Od ene trgovine do druge. Povsod dobim želene artikle, spotoma nakupim še nekaj gospodinjskih in prehrambnih izdelkov zase in dan skoraj ne bi mogel biti boljši.

Če se ne bi znašel pred hitro blagajno. Rovtarju, kakršen sem postal s selitvijo iz široko razprostrte Vipavske doline v knapovsko mesto in od tam v kraj, kamor vse pride z dvajsetletno zamudo, pač to povzroča probleme. Naj mi bo. Kapaciteta prebivalstva je takšna, da bi tista avtomatska blagajna privlačila le prah, kot ga recimo privlači tisti parkirni avtomat na osrednjem placu. Poleg tega sem, kljub vsej svoji asocialnosti, pristaš pristnega stika prodajalec – kupec in raje dam denar v roke, kot v neko odprtino. Pa dobro. Vse bi bilo še nekako okej, če ne bi …

…”Kar na avtomatsko blagajno, gospod”, me je preusmerila starejša blagajničarka, ko sem se kot zadnji postavil v vrsto. Jebemti sunce.
”Jaz ne znam tega, tole bo zame prvič in upam, da me bo razdevičilo na neboleč način”, sem s poskusom duhovitosti namignil črnolasi nadzornici sistema. ”Ni problema, bomo pomagali”. In zaslišal se je tisti nadležen glas, kot pri navigaciji. ”Zavijte desno in čez tri (krajša pavza) sto metrov se držite smer vzhod”. Tu ni bilo dosti drugače. ”Prosimo, skenirajte izdelek. Dva evra osem (pavza) in (pavza) devetdeset centov.” In iščeš s kodo tisto lučko ter nagibaš pod vsemi možnimi koti, da boš jebenemu avtomatu zadovoljil in se bo odločil skenirati. Saj ne rečem, ampak hitreje bi šlo na navadni blagajni. Pri nekaj artiklih sem malenkostno popenil, ampak nevidno, tisto, znotraj, in nekaj artiklov kar položil v vrečko. Lej, ne bom se s tisto tehniko zezal, če mi ne morete omogočiti normalnega človeškega odnosa in me silite v neko operiranje z avtomatom, ste si sami krivi, če mi ni hotel prebrati artikla. Kaj, naj bi sam iz trapista pretipkal kodo? Pa hvala lepa.

Zdaj naj še kdo reče, da so te samodejne blagajne narejene za ljudi. Lepo prosim, no. Gre se samo za denar. Vsaka večja trgovina meri promet. Ne le dnevnega. Od samega pohlepa analizirajo celoten delovni čas in izračunajo od ob katerih urah imajo največ obiskovalcev, koliko je povprečen znesek na računu, koliko je povprečje nakupljenih artiklov, celo kateri dan se proda največ kolodonta in koliko več so ljudje zapravili zaradi akcije. Saj potem so lahko trgovine odprte ob nedeljah, četudi trgovci ne bodo hoteli. Naj zjutraj pride varnostnik, aktivira avtomatske blagajne, ob treh potegne kabel iz elektrike in gre domov.

Pa saj vem. Vrste nam smrdijo. Ker vedno, ampak vedno, ko gremo v trgovino, se pred nami nahaja starejša gospa s polnim vozičkom robe, pred plačilom pomoli blagajničarki še UPN buket in ob plačilu vsuje na tisti mali pult dobrih dvesto gramov bakrenih kovancev. Mi pa zadaj s plastenko Radenske in kefirjem. In blazno se nam mudi. Vedno.

So mi rekli, ker te vse novitete motijo, si postal en tak stari prdec. Glej, ni tako hudo. Je pa res, da ne maram gužve. Pa razumem, ko je pred mano starejši, kateremu gre počasneje, konec koncev, če bom imel srečo, bom nekoč tudi sam tak. Sovražim pa, ko mu v gležnje butajo z vozičkom, kot da sem jaz kriv za zastoj pri traku. In sovražim tudi, če je na blagajni pred menoj nekdo, ki se mora ravno takrat pogovarjati po telefonu, po možnosti v rokah držeč dojenčka in na nek način trudeč se pospraviti kartico v denarnico. Ma pejd nekam. Ja, gužve ne maram. Če bi jo ljubil, bi me v decembru dobili tudi na ulicah province piti kuhano vino. Možnosti za to so razmeroma majhne.

Sej, čuden gor, čuden dol, december ne spada med moje top mesece. Vsi so le ”pejmo na kuhančka (beseda, katera je po bednosti ekvivalentna besedi nosečka), pejmo žurat, ker ni lepšega, kot po žuru ribat vetrobransko steklo pri minus osem ob treh in petnajst zjutraj, pa obdarujmo se, pa pejmo vsi kolegi na večerjo pa k polnočnici”, pa še kaj drugega. Pa petarde, brez katerih še vedno ne gre in stran vržen denar za razne ognjemete in tisti večni ”kje boš za nou let”. Glej, če me vprašaš enaintridesetega pred sedmo zvečer, ti ne bom znal povedat. Čeprav že zdaj vem, kje bom.

Nope, december je edini mesec, ko hiberniram. Ležerno je moderno, v poznih popoldnevih dobri filmi, pred spanjem dobro branje in čaj v hektolitrih. Mini smrečica z dvema balončkoma in jaslice iz kartona, povsem dovolj zame. Medtem, ko vsi zganjajo evforijo, sam ostajam na tleh in miren. Ker tako znam. In ker mi je tako najljubše.

Ampak se nikarte ne sekirajte. Menda je vse to človeško, čeprav se vsa ta človeškost iz leta v leto spreminja. Spreminja se miselnost, spreminjajo se ljudje in posledično tudi običaji. Menda. Ali pa sem samo jaz tisti, ki se spreminjam. Kakorkoli, kar se obdarovanja tiče, sem za letos že poskrbel. Prazniki se, zaradi mene, lahko začnejo.

Zdaj pa prosim le še za ogromen kovter, iz katerega bom stegnil glavo le v slučaju lakote, se pravi približno tridesetkrat dnevno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation