Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

V teh dneh bi lahko bil upravičeno jezen nase. Pa nisem. Ker za svoje napake odgovarjam sam in posledice le teh na koncu nosim sam. Ne, tole danes ne bo golo besedičenje, filozofiranje in prazno nakladanje, ki včasih nastopi zaradi pomanjkanja inspiracije. Ne, tole danes bo kreganje s samim seboj. Monolog. Trenutek v prostoru in času, ko si lahko v obraz povem vse, kar mi gre.

Nekdanji lenuh je zopet na starih tirnicah, kar ne pomeni nič obetavnega za osebni projekt kolesarskih kilometrov. Raje ne povem, koliko sem naredil v zadnjih desetih dnevih. In v kolikor se ne bom brcnil v rit, ne bo na polovici leta niti polovica kilometrov. Lahko bi zamahnil z roko in rekel ”ah, bo že”, šel še stopnjo nižje in deloval skrajno apatično, ponavljajoč besede ”sej je moj lajf, loh delam kar hočm” in… ja, in še marsikaj.

Lahko bi naštel  tisoč in en izgovor, zakaj v zadnjih dneh nisem kolesaril. Niti na sobnem kolesu. Je že res, da velikokrat pridem domov utrujen, brez volje in brez moči, pa ne samo fizično prazen, ampak tudi psihično uničen. Tak pač sem. Potem iščem motivacijo, a je ne najdem. Na določeni točki, ko bi moral prerezati, imam na voljo le skrhane škarje. Sicer v glavi vem, kdaj bo bolje, ampak to je v glavi in ni za na blog. In tistega časa se veselim. Kak dan bi pač samo ležal, gledal v zrak in dovolil oblakom, da pestujejo mojo glavo. Nič narobe, dokler je samo en dan. Ne moreš pa počivati na lovorikah, če lovorik ni.

Potem pa se zgodi karkoli pozitivnega. Ni treba veliko – včasih je samo beseda, včasih samo misel. V kakem primeru samo gib, spet v tretjem mora priti nekdo in te malo poriniti. Te spodbuditi, dati iztočnico. In potem gre. In to je najpomembnejše. Da gre. Da ne stoji na mestu, ampak da se premika.

Včasih dobim občutek, da sem si zadal pretežko nalogo. A takoj nato si rečem – nič ni pretežko zame. In grem tisti bes, tisto ihto, ki se nabere v meni zaradi določenih zadev, skozi pedala dati ven iz sebe. Občasno obupam, ne vidim smisla. Ampak vedno grem naprej, vedoč, da to delam zase. Ne za druge. Ja, želim moje poti približati drugim, želim se srečevati z drugimi na mojih kolesarskih poteh, a to, kar delam, delam v prvi vrsti zase. Z razlogi, kateri bodo nekoč, po zaključku izziva, obelodanjeni.

Sem na točki, kjer sem sam sebi premagljiv. Kaj šele drugim. Natreniranih kolesarjev je veliko več, ampak če pogledamo izza profesionalnosti, se število zmanjša. Izločimo specialkarje, ker vemo, da specialka drugače teče. Krog je ožji in še ožji postaja. Na koncu sem eden tistih norcev, ki brez kolesarskih čevljev in s širokimi gumami prevozi vse, kar se prevoziti da. Glej, naj te ne skrbi. Z raznimi nasveti, da bi s cestnimi gumami prišel na cilj bolj spočit, da bi lažje šlo, da bi lahko to pa to pa ono in tisto. Sam se mučim. Sam se izzivam. Sam se bom presegel. Kajti nikoli nisem tako dober, da ne bi mogel biti še boljši.

Odločil sem se, da bom odslej zmagovalec. Porazov sem preživel že dovolj, da sem se iz njih učil in naučil. Delal sem na tem, da bom nekoč zmagovalec in to točko sem sedaj dosegel. Jamranja ne bom poslušal, ker tisti ki jamrajo, so negativci. Rešitev ne bom iskal, če mi bodo povzročale probleme. In ob vsem tem mi rahlo dol visi, če ne bom zmagovalec v očeh drugih – ker mi je dovolj, da sem zmagovalec v svojih.

Ta lenobnost zadnjih dni me bo drago stala. Na polovici leta, drugega malega srpana, bom nekje na kolesarskem dopustu. In tisti dan mora biti dosežena polovica mojega celoletnega izziva. Kar pomeni, da me do takrat čaka veliko obratov. Ni kaj, gremo. V nove zmage.

2 Thoughts on “V nove zmage (ker porazov ne poznam).

  1. Sabina on 7. junija 2017 at 23:01 said:

    Motivacija. Tista čudežna beseda.
    Glede na to, da gre za hobi, je ves čas v privlačnosti.
    Zato… četudi kdaj zmanjka motivacije, le izkoristi tudi ta čas.
    Potem pa spet tempo dalje. Prosti cilju,

  2. zajc on 8. junija 2017 at 9:44 said:

    Najbolj preprosta rešitev za motivacijo je, da migaš zjutraj pred službo oz. opravki, ko si najbolj spočit. Če misliš, da nisi jutranji tip ali pa če te skrbi, da boš premalo spal, verjemi, sprememba bioritma te bo tako ali drugače prisilila, da boš šel zvečer prej spat in boš zjutraj dovolj naspan, poln energije in kar je najpomembnejše, imel boš motivacijo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation