Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Tradicije se ne sme spreminjati, pravijo. Kot tudi, da se je lepo vabilu odzvati. In ker nismo taki, da bi se sploh trudili tradicijo spreminjati in ker smo ljudje, ki se vabilu odzovemo, si vzamemo dopust ali preložimo opravke na kak drugi dan – ja, točno vse to smo pripravljeni narediti – smo se zadnjo majsko soboto zbrali v ekipo dveh deklet in petih moških, da bi odpeljali že osmi magnum maraton. Da ne bo pomote – toliko se nas je zbralo na samem štartu. Polni pozitivne energije smo škljocnili nekaj fotk in ob točno določeni uri zavrteli prve vrtljaje pedalov proti končni destinaciji – Izoli. Kot že tolikokrat poprej in kot bomo, upam, še velikokrat po tem.

Hribovca, kot sem, ne zazebe kaj rado, a priznam, da odločitve nekaterih, da na sebi vsaj še nekaj časa obdržijo nekaj z dolgimi rokavi, niso bile napačne. A sem se do Vrhnike dobro ogrel in tudi med postankom skrbel, da nisem miroval. Tam sta se nama pridružila še osmi in deveti član, oba na ne ravno primernih kolesih za asfaltno podlago in fantoma lahko samo izrečem čestitke. Pravijo meni, da sem budalo, ker s kramparcami vozim po takih poteh, a če bi marsikdo vedel, zakaj je tako, bi zaprl kljun za nekaj časa. Skratka, vsaj enkrat je bil nekdo, ki je imel več profila, kot ga imam sam. na gumah, logično.

In grizenje v klanec. Tisti, prvi. Ki sem ga v nekih ne ravno idealnih pogojih prevozil že v marcu in ga takrat preklel do prvega projektanta. Tokrat ni povzročal težav in kot najbolj pripravljen, pa naj ne zveni samohvalno, sem se odločil voziti na repu kolone, ki je, roko na srce, kmalu postala vse kaj drugega, kot pa običajna kolona kolesarjev.

Ne gre se samo za kolesarjenje. Ni to tour in niti giro. Gre se tudi za to, da se imamo dobro, da se družimo in da malo gledamo okrog sebe. In ker sem to počel, sem edini opazil, da nas v baru ob cesti čaka Don Marko. Karavana je zdrvela mimo, sam pa sem postal, vrgel nekaj besed z njim in počakal, da se je ustrezno pripravil, nato pa sva poletela za njimi. Brez izgovorov, prosim.

Tam nekje se je zaradi opravkov obrnil Matej. Škoda, dober dečko je. Ostali smo nadaljevali po najlepšem delu kolesarske poti, ki se na kratko imenuje Logatec. Če se ti namreč tam ne prebudijo prebavila, potem se ti ne nikjer. A o tem je bilo povedanega in napisanega že veliko in ne bi bilo globljega učinka, če bi se ponavljal.

In hop, že vztrajno vrtimo v klanec, ki je, roko na srce, zahtevnejši od Vrhniškega. Tu se je opazilo to, kar me je čez večino poti delalo malo nervoznega. Sicer nenapisano pravilo, ampak spodobi se in pravično je, da nekako vozimo skupaj. Ni najmočnejšega in ni najšibkejšega – smo le mi, ki si moramo pomagati, če gre kaj narobe. Na momente smo delovali kot krdelo preplašene perjadi in to mi ni bilo niti najmanj všeč. Vem, včasih se ti zazdijo vsi prepočasni in moraš iti odložiti odvečni adrenalin – konec koncev sem v en klanec, z dovoljenjem idejnega vodje, tudi sam pobegnil pred zasledovalci. In to (ne da sem pobegnil, ampak da nismo vozili bolj v koloni) je v bistvu edina stvar, ki me je letos zmotila, pa sem izredno prilagodljive sorte in blazno nepritožujoči se osebek. To valda vemo vsi.

Prvi konkretnejši postanek v Postojni ob preglasnem zvočniku, ampak smo preživeli tudi že marsikaj drugega. Od Logatca naprej manjkajočega Mateja je nadomestil Igor, eni smo tvitali, drugi so klicali partnerje, tretji so ugotavljali, da obalnim prebivalcem teče čas drugače kot provincialcem. Z dobršno mero šale, seveda.

Po kavi je šlo bolj veselo naprej, čeprav je sonce že pošteno kurilo. Zahvaljujoč vetru, mi nekako ni bilo vroče in letos sem celo podlegel novodobnemu trendu preprečevanja opeklin ali vsaj rdeče kože. Tako je, ko se rovtar spozna s civilizacijo. Kakorkoli, podrobneje našega kolesarjenja do Izole ne bom opisoval, ker če vsa ni bilo poleg, ste si popolnoma sami krivi, nekateri dogodki pa morajo ostati samo v naših spominih. Najboljše je sledilo nekaj kilometrov pred koncem, ko so se nam pridružili podmladki nekaterih članov posadke. Koliko zagona, koliko veselja, ne samo otroškega, ampak vseh nas. Človek bi kar rekel ”še je upanje”. In potem, za finiš – dobra hrana in jedača. Presenečenje za vse udeležence s strani glavnega gonilca celotnega projekta, čestitke, objemi in slovo za dobro leto. Osmi magnum maraton je zaključen, vsi zadovoljni in vsi srečno in brez poškodb na cilju.

Če sem za kaj posebno vesel, sem vesel za Simona. Že ko sva osvajala Vršič in mu ni uspelo, mi ni bilo ravno vseeno. Imel sem namreč željo, da ga osvojiva skupaj. Zato sem bil neizmerno vesel, ko je po nekaj malenkostnih težavah vseeno zmogel. Vsa čast tudi Ivani, katera je celo pot vozila zadaj, kjer sem nameraval voziti sam. Na momente mi ni uspevalo, a sem se vedno znova in znova vračal k njej. Človeka pač ne moreš pustiti samega nekje zadaj.

Po zaključku je zame sledil še en pomemben del vikenda. Pošteno se naspati, saj sem se odločil naslednji dan kolesariti nazaj proti provinci. Zakaj je bilo moje prenočišče blazno poceni, mi je bilo jasno takoj, ko sem vstopil v sobo. Sicer sem kdaj pa kdaj noč preživel v še slabših pajzlih in glede na to, da sem se lahko vsaj nekje umil, se spočiti nikakor nisem uspel. Ne bom delal slabe reklame, a nekaj lesenih desk bi bilo udobnejših od tistega jogija. Razvajene ritke bi zagotovo vsakih deset minut klicale recepcijo, mene pa okno, ki je bilo nazadnje pomito ob vgradnji, glasen hladilnik in od čikov ožgan pokrov straniščne školjke niso pretirano motili. Bi pa, v kolikor bi se mi ljubilo vstati iz postelje, povedal nekaj krepkih tistim šolarjem in njih vzgojiteljem, ki so si drznili ob desetih zvečer dreti po hodniku in trkati na vrata, kjer je spanje pravičnega spal utrujeni kolesar.

Zjutraj sem najprej poiskal možnost zajtrka, spil veliko kavo, vrgel vase dva krofa, ki sta bila očitno poceni zaradi pomanjkanja cukra v prahu in ob pol devetih že čakal Adele, da se odpraviva proti celinskemu delu naše kure. Ničkolikokrat prekolesarjen Črni Kal je tokrat ponudil svoje visočanstvo tudi za v obratno smer. Kdor ga je kdaj prekolesaril, bo vedel, o čem govorim. Ni pa ravno nekaj hudega in bolj kot on, so me ubijali naslednji klanci, ki jih v bistvu ni. Po poti nisva pavzirala, z izjemo nekaj dvominutnih postankov, pol ure v razriti Postojni p je sedlo kot budali šamar. Sonce je pripekalo, vetrič je hladil ozračje, a bilo je lepo, kljub vsem naporom.

Na ravnem delu je letelo kot sneta sekira, čeprav, če bi bil sam, bi letelo še bolj. A veš, tisti trenutek, ko veš da moraš sprostiti adrenalin. Odvečne energije imam občasno za izvoz in nikakor je ne uspem porabiti, pri tem pa je največji problem, da se polnim prav s kurjenjem le te. Mimo naju je kot blisk švignila mladenka in ko sem v samem začetku klanca predlagal, da jo dohitiva, sopotnica ni bila za. Pa sem sam zavrtel pedale za tamlado.

Sedaj pa si predstavljaj tole. Kondicijsko dobro pripravljen tip na dva devet inčnem Škotu začne v klanec loviti popolno neznanko na komaj skupaj stoječi, povrh vsega pa vsaj polnoletni Meridi. Ona menjuje prestave, stoji na pedalih, se obrača nazaj, pa sede, pa zopet prestavo nižje, pa zopet stoji in tako vse do ravnine. Jaz pa sedeč in pritiskajoč na pedala, zavedajoč se, da sem pritisnil na prave tipke. Postavim se poleg, vrževa nekaj besed, pohvalim tehniko in se opravičim ter poslovim z izgovorom, da moram preveriti, kje je kolegica.

Nadaljevanje ni bilo peresno lahkotno. Posledice svojega dejanja sem nosil predvsem sam, a če bi jih slutil, bi v danem trenutku ravnal drugače. Zelo drugače, zame verjetno še razburljivejše. Ne bom se spuščal v podrobnosti, a v nekem trenutku začnejo padati maske in ko padejo maske, pogostokrat pade tudi surla. Pikwn, bi rekli v okolici Gorice. In potem si… No ja.

Od Logatca naprej je vročina vedno bolj in bolj nabijala in bližje, kot sem bil Vrhniki, bolj sem se počutil kot dekle iz Plestenjakove balade. Žalostno, a povsem resnično. Zadnje kilometre sem ne ravno utrujen, ampak bolj naveličan gostega prometa zgolj čakal na tisto parkirišče, kjer se bo zaključil zame dvodnevni maraton.

Za konec še nekaj zahval. Ker slik pač ni. Zahvaljujem se vsem, ki ste pred samim startom postregli s kavo in piškoti, resnično, nisem pričakoval, da nas boste prišli pozdraviti v takem številu. Prišel ni namreč nihče. Prav tako se zahvaljujem vsem sodelujočim, tistim, s katerimi se že poznamo, kot tistim, s katerimi smo se spoznali na novo. Zahvaljujem se organizatorju in sponzorjem, kolegu, ki mi ni nudil prenočišča, saj bi v nasprotnem primeru bila pot nazaj precej bolj naporna, teti, ki je vrtela gobec na kolesarski stezi v Kopru, vsem, ki so kakorkoli sejali dobro voljo na poti in seveda čisto na koncu Valterju za dobro poservisiranega Škota. Bilo je zanimivo, bilo je zabavno, bilo je naporno, a zmogli smo – tako kot zmoremo marsikaj.

Da ne pozabim. Obljubil sem in obljubo vedno držim. Do doseženega cilja me čaka še 6460,42 km.

3 Thoughts on “Vtisi 8. DrMagnum maratona in dneva potem.

  1. saj če rabiš kakšno fotko, ti jo posodim…..sem jih sunil Dušanu….. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation