Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ne bom skrival, zadnji tedni v službi so bili tako naporni, da sem si privoščil nekaj dni dopusta. Ne tistega, da bom nekje prespal in podobno, ampak takega, kjer bom predvsem odklopil. Pač, situacija je postala takšna, da nisem bil fizično utrujen, sem bil pa psihično uničen. Zapomni si, na psiho vedno vplivajo le ljudje in njihova dejanja in v kolikor niso vsi odnosi takšni, kot bi morali biti, to pusti posledice. Sploh, če si tak človek, da še nekaj časa razmišljaš o izrečenem. V bistvu sem čudak – užaliti se me ne da, biti v moji glavi je pa možno. Kakorkoli.

Ker številke ne lažejo, je bilo potrebno nekega dne začeti s kolesarjenjem, po daljši pavzi. Sicer bi lahko še te zadnje štiri mesece bingljal z nogo in na silvestrski večer napisal, da se mi ni izšlo, a sem raje človek, ki se trudi in ne bo razočaran, če mu ne bo uspelo. In ker sem za današnji dan predvideval eno od daljših tur, s katero sem se ukvarjal že lani in mi v dveh poskusih ni uspela, sem si včerajšnji dan vzel za pripravo. Plan je bil tako podrobno izdelan, da ne bi mogel pasti v vodo. Kljub napovedanemu dežju.

In potem je sledil hobi številka dva. Poleg kolesarjenja obožujem filme. Ne kakršnekoli, temveč komedije. In manj kot so holivudske, raje jih imam. kljub temu, da sem zmerno do pretežno zgodaj legel, je ogledani film na meni pustil pečat, tako močan, da sem ob zaključku še sam potočil solzico, dve. Jebi ga, sem pač moški s čustvi. Seveda sem še nekaj časa razmišljal o zaključku filma, ko pa sem se pozicioniral v položaj za spanje, so mi skozi misli zleteli dogodki iztekajočega se dne. Bwh mi priča je, da me je pobralo šele okrog enih.

Kar bi bilo povsem okej, če bi dopust imela tudi budilka. Ta je spustila prve zvoke ob petih, ko sem nameraval vstati, se najesti in odriniti na pot. Z razlogom imam budilko na drugi strani sobe, ker bi v primeru njene prisotnosti ob postelji preprosto zamahnil po njej in spal spanje pravičnega do … no, do poznega. Pač, nisem človek za jutranje ure, čeprav so takrat jutra najlepša. In ko sem tako tacal še ves omotičen na drugo stran sobe, sem skozi okno preveril zunanje stanje. Ne me zezat, dež? Saj ne, da je bilo nepričakovano, a tudi vremenarji so le ljudje in posledično zmotljivi. Kaj naj počnem ob klinčevi peti zjutraj? Logično, spat. Deževalo je tudi ob sedmih, ko sem vstal drugič in še vedno ob osmih, ko sem se dvignil še tretjič. Kolesarski izlet je torej, reci piši, zares padel v vodo.

Sem pa zato dan izkoristil za razne opravke. Obiske. Tudi za obisk trgovine, katerega planiram vedno tako, da ne prispem tja ravno v največjem navalu potrošnikov. V večini primerov mi uspe, danes mi ni. Kako je lahko trgovina polna ljudi ob dvanajstih? Niso ljudje po službah? Sicer pa vedno, ne glede na karkoli, vedno fašem posebneže v vrsti. Ne samo, da mi je danes gospa za mano stala tako blizu, da sem čutil njeno sapo na vratu, pred seboj sem imel še eno drugo gospo, takšno, kot je znana vsakemu v vsaj enem primeru. Tista gospa, ki drži namrščen obraz, kot da je samo ona v tistem trenutku tam in ker se njej ne mudi, se ne sme muditi nikomur. ”Ojej, ma sm vzela napačne olive” in pusti vso robo na traku in gre iskat prave olive.  In potem prideš do tega, da ne veš, ali bi svoje stvari zložil pred njeno robo, ali čakal, da gospa najde olive. K sreči se je prikazala v trenutku, ko je njen zadnji artikel zdrsel po inoksovem pultu, pomolila olive prodajalki pred nos, rekoč ”še tole” in potem… potem se je šele začelo.

Kar mirno, gospa, šele ob osmih zaprejo. Čisto počasi je zlagala nakupljeno v torbe, pa eno v eno vrečko, pa sadje v drugo, ker sadje namreč ne sme biti v isti vrečki kot kruh in ko je prodajalka že poračunala mojo nabavo, je gospa brez kake pretirane slabe vesti hlastnila po moji tuni in jo pomolila prodajalki.
”A to je še moje?”.
”Ne, gospa, tole je pa že moje”, sem odvrnil in ji vzel piksno iz rok.
”Ma sem jo tudi jaz kupla.” Ja, prav, ane. ”Samo ne vem, če sem jo spravla.”
Ugani. Bilo je treba preveriti v torbah, če je spravila tuno. Medtem sem sam že poravnal račun, zložil nabavljeno v kartonasto škatlo in se nekako zguzil mimo nje, njenih treh borš in ogromne torbice, ki ji je visela čez ramo. Vmes je še nekaj mrmrala o njeni tuni, a ji nisem posvečal prevelike pozornosti. Konec koncev ni bila moj tip ženske, povrh vsega pa bi mi lahko bila mama. Če bi me rodila kot zadnjega, tam nekje pri štiriinštiridesetih. In ko sem zapuščal trgovino, sem jo slišal. ”O, lejte mojo tuno, sm jo našla, joj, sm bla gvišna, da je nism spravla.”. Kaj, naj odpremo šampanjec, al kako?

Menda se človek z leti spremeni in po nekaj letih sem se naveličal brade. Razmišljal sem, koliko let sem jo nosil, pa nisem uspel ugotoviti. Tudi ideja, da si jo obrijem, je prišla nenadno. Kar tako, v sekundi. Kakšen bi bil brez brade? Pa poglejva. In je šla. Priznam, nisem si všeč. In puncam je všeč brada. To vem sedaj, ker me zadnjih nekaj dni lepše gledajo zgolj tipi.

Ampak še vedno gre v vsakem primeru za tuno.

4 Thoughts on “Za tuno gre.

  1. Sabina on 7. septembra 2017 at 22:44 said:

    To sem potrebovala. Za nasmeh, ki se je te dni skoraj skril. Iz istega razloga. Odnosi.
    Ah… nisem na dopustu, čeprav… bi kuj pobegnila kam pod vršace ali do obale.
    Verjamem, da jutri dirka uspe. Menda bo suho.
    Izkoristi.
    Tale tuna pa… ja, ljudje smo z leti menda čudni. Vse bolj. In to me skrbi.
    Brada, ki je ni ;)). Pusti se presenetit. Zagotovo te kakšna ljubka opazi.

  2. 😀 Dober zaključek!
    Aja, kaj pa naslov filma nam izdaš?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation