Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Bil sem mlad, bil sem neumen, neotesan, neopredeljen in z nekakšnim svojskim značajem. Bil sem, bi se lahko tudi reklo, neprilagojen in v končni fazi, roko na srce, tudi nepripravljen. Glede na to, da doma ni kaj veliko teklo na temu podobne teme, pa četudi je, valda nisem poslušal, ker sem bil najstniški upornik, se ni bilo za čuditi. Informacije sem pobiral s strani starejših v družbi, misleč, oni so starejši, oni bodo vedeli. In tako so nekega dne punce postale pičke.

Pustimo ob strani. Ja, predvsem pustimo ob strani leta, ko sem se tako izražal. Ne le občasno, temveč precej redno in ob skoraj vsaki priložnosti. ”Stari, v soboto bo Davor Radolfi, gremo? Valda gremo, bo dost pičk”. In k smo se po ustaljeni navadi med potjo ustavili v danes pokojni ”Noč&Dan” štacuni na hamburgerju, smo gručo pijanih mladoletnic tudi pozdravili z ”kejje, pičke, kam gremo” in podobnimi, danes neprimernimi izrazi. No, v bistvu so bili to neprimerni izrazi že takrat, le da smo bili prepričani, da izpademo večji frajerji, če jih tako nagovorimo. Ker z ”živjo, dame” bi izpadli starinsko. Ni se šlo zgolj za prostaškost, temveč tudi za nespoštovanje. ”Pička mi je dala popravca”, se je reklo v šoli.

Eh, ta mladostniška obdobja, ko si prepričan, da si najpametnejši na svetu, da ti nihče nič ne more in v kolikor se ti zgodi nekaj slabega, so vedno krivi drugi. Tisti uporniški duh, s katerim se trudiš biti drugačen od ostalih, ko pa razmisliš, sploh nisi povprečen, temveč nekje globlje pod samim dnom povprečnosti. Je vredno?

Približno dovolj sem star, da imam nekaj življenjskih izkušenj. Pa ni še preteklo veliko časa, ko sem nazadnje ženski povedal, da je kurba. Glej, nisem ji jaz kriv, če se je odločila za tako pot. Ločiti je sicer potrebno med kurbo, med radodajko in med horizontalno dostopnejšo, čeprav ni nobene razlike. Namen je isti, poimenovanje drugačno. Slednje zveni lepše, uradno, v sebi nosi nek karakter, diši po rahlem ponosu, praktično pa je prav tako kurba. Ampak nekaj sem se le naučil in danes ne prakticiram več. Do žensk imam spoštljivo mnenje. No, ne delajmo razlik, tudi do moških ga imam. Z izjemo, da je moški normalen, ne da mu buta ego skozi pore na obrazu. In v kolikor je moški tak, mu na kraj pameti ne bo padlo ženske poimenovati z, naštejmo nekaj najpogostejših: kurba, kuzla, lajdra, candra, cipa, pička, lezba in še kakšnim drugim nazivom, kateri mi sedaj ne pade na misel.

Ne, delovalo bo tako, kot da sem dele bloga prepisal iz kakšne knjige, pa temu ni tako. Vse je napisano iz izkušenj in lastnega razmišljanja. Glede na to, da sem sam nekoč bi tak, ni bilo težko in v kolikor bi sam sebi dovolil malo površnosti, malo izgubljenih besed in več dobesednih opisov realnih primerov, bi ta zapis bil zagotovo daljši. Mogoče bo za to prilika nekoč v živo, za večerno branje pred spanjem pa bom nadaljeval v svojem, tokrat resnejšem stilu.

Žal je pa tako, da je normalnih, spoštljivih moških bore malo. Pač, ne tistih, ki vse vedo in vse znajo, ampak tistih… ne vem kako bi se izrazil. Kavalirjev stare šole, evo. Takih, kot sem sam. V nekem obdobju sem ženske ob srečanju poljubil na roko, potem sem ugotovil, da je to zastarelo. Danes, v kolikor naletiš na dvajset in nekaj letnico, moraš … ne, ne bom napisal. Izgubil bi dva od desetih bralcev. Kakorkoli. Je že res, da je včasih ženska bitja težko prenašati. Tudi moška, ampak danes je govora o ženskah. O ženskah in o odnosu moških do njih. Ampak, nikoli in v nobenem primeru se moški ne more in ne sme spustiti tako nizko, da žensko imenuje kako drugače, kot ženska, punca, dama, gospa, žena.

In v letu dvanulaenasedem še vedno naletim na ljudi, natančneje predstavnike moškega spola, ki ženske nagovarjajo s ”pička”. V letu, ko bi lahko preko interneta preverili, da se to ne spodobi. Pustimo najstnike, sam sem bil isti. Nekega dne jih bo srečala pamet, kot je mene. Ampak, ko slišim nekoga, katerega bi iz samega spoštovanja moral vsaj vikati, če ga že ne naslavljati z gospod, na kratko – deset let starejšega od mene, kako nespoštljivo označuje ženske s kuzlami in pičkami in še kakšno še manj okusno zmerljivko, takrat postanem pes čuvaj s strgano ketno. Ne, ne maham z rokami, ne grozim, ne tepem, ne izvajam nasilja. Tiho pa tudi nisem. Povem svoje. In v kolikor je možno, odidem. Sori, zajebal si. Vstanem, grem. Ni me več zate.

Trudil sem se odkriti razloge teh poimenovanj in prišel do osupljivih rezultatov. Verjamem, da se bi na podlagi izkušenj in raziskav dalo napisati konkretno daljši zapis, a obenem nočem, da bi se izgubila rdeča nit, zato jih objavim samo nekaj.

Manjvrednost. Oseba je prepričana, da je manjvredna, kar pa je običajno le plod njene domišljije. Zaradi prepričanja, da je nihče ne šteka, počne stvari, s katerimi želi opozoriti nase. Med to spada tudi prostaško govorjenje.

Nadutost. Oseba je prepričana, da je najpomembnejša na planetu, da se mora vedno in povsod vse vrteti okrog nje in da brez nje ne bi bil ta svet takšen, kot je. Zaradi lastnega mnenja, da je blazno priljubljena, se postavlja visoko, previsoko, kajti nekje globoko v sebi je zgolj ranljiva duša. Posledično vse okrog sebe naslavlja z luzerji, ne vedoč, da je sama v isti skupini skozi oči normalnežev.

Prizadetost. Oseba je bila prizadeta s strani enega ali drugega spola, naj bo to s strani staršev, prijateljev ali v partnerskem odnosu. Posledično začne sovražiti pripadnike praviloma nasprotnega spola in stavi vse v en koš, ob tem pa skrbno pazi, da ne pljune v lastno skledo. Taka oseba ne najde nikoli lepe besede za nasprotni spol, svojega pa poveličuje. To traja vse do trenutka, ko razčisti sama s seboj, kar pa je malo verjetno, da se kdaj sploh zgodi.

Frajerizem. Oseba, največkrat z resnimi motnjami in nezadovoljna sama s seboj, se trudi štrleti iz povprečja, čeprav je v resnici podpovprečna. Zaradi pomanjkanja idej, kako postati opazna, izbere preverjeno pot in začne igrati frajerja. Ob vsem tem se ne zaveda, da se frajer rodiš, ne nastaneš. Ne izoblikuješ se. To narediš s telesom, z umom ne moreš. Oseba postane fejk, katerega se opazi na kilometre. Ker tapravi frajer zna z ženskami.

In ko se potegne črto, je opazno, da so si razlogi večinoma podobni, če že ne identični. Vsi pripeljejo do ugotovitve, da nekatere moške sreča pamet, drugi pa zamudijo vlak, ne glede na število tirov. In tisti, katere nas je srečala pamet, ženske ljubimo. Obožujemo. Ne glede na vse stereotipe o vožnji, pudranju, likanju in podobnemu. Za nas niso pičke, za nas so ženske. Dekleta. Punce. Dame. Gospe. Tako zelo jih ljubimo, kljub vsem njihovim napakam. In one nas, kljub našim.

Žalostno je samo eno: noben moški še ni imel ženske, ki je vedela, kaj bo jutri oblekla. Ker nune ne smejo imeti moških.

One Thought on “Ženski se reče ženska in ne pička.

  1. Sabina on 26. oktobra 2017 at 23:38 said:

    Hihihi, zanimiv navdih.
    Hvala, ker nas ceniš. Tudi me tebe.
    Kako malo je potrebno…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation