Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Verjetno dokler ne bom s pisanjem tega zapisa nadaljeval vsaj tja proti tristoti besedi, se tistim rednim enajstim bralcem niti približno ne bo sanjalo, kaj naslov sploh pomeni. Ne gre namreč niti za meglo in niti za brezplačne igre na spletu, temveč za nekaj povsem drugega. No, mogoče je prisotne nekaj megle, a to tu in sedaj ni pomembno.

Eksperiment.

Sem zagovornik tega, da je v življenju treba eksperimentirati. Nekateri to počnejo prekomerno in dobesedno pri vsaki stvari, katere se polotijo. Drugi so že v otroštvu postavljeni na nekakšne tirnice in je njihova pot tako skrbno načrtovana, da zna vsak nenapovedan dogodek zamegliti um in porušiti sistem življenja. Taki ljudje so običajno dolgočasni, vase zagledani in v večini primerov postanejo zavaljeni uradniki ali bok ne daj, politiki. Tretji smo nekje vmes. Zanimajo nas nove stvari, ki v bistvu sploh niso nove, le mi na njih gledamo kot na izziv in nas seveda zanima rezultat. In medtem ko nekateri posegajo po nikoli zaužitih drogah ali po še neodkritih seksualnih izkustvih, si drugi obrijemo glavo. V nekem trenutku se mi je to namreč zazdela noro dobra ideja in ker v petintridesetih letih svojega obstoja (čeprav štejem dejansko več, a o tem nekoč drugič, recimo v sredini aprila) nisem nikoli imel obritega lasišča, se mi je tistega hladnega petkovega popoldneva to zazdela odlična popestritev turobnega vsakdana.

In sem šel.

In rekel frizerki ”posluš, naredi najkrajše, kar zmoreš”. In je naredila najkrajše, kar je zmogla. Sedem evrov in pol kasneje sem si nadel kapo in odšel proti domu ter ugotavljal, da bi znal to narediti sam. Že res, da verjetno ne tako spretno, definitivno pa ceneje. Nato sem opravil redni kolesarski trening ter se znova zazrl v ogledalo. Nekaj ni bilo okej. Dejstvo, da sem služil vojsko na način, kjer sem lahko imel daljše lase, me je le še bolj podžigalo, da bi v roke prijel žiletko in…

Pa ja. Kaj pa stane. Stara luna je, kar v najslabšem pomenu pomeni prav to, da bo hitro pognalo in v kolikor se z nekom ne bom videl en mesec, ta skoraj ne bo opazil razlike. V najboljšem primeru, da vzljubim boje boso lasišče in se na to navadim, bo pač postalo del vsakdana, kateremu bom z nekaj vežbe z veseljem ukradel dnevno nekaj minut in tako omogočal na dotik in na pogled gladko glavo. Nevešč takih opravil, vsaj ne na tem delu telesa in niti na tem delu glave, sem si razmazal brivsko peno in zapeljal žiletko po sredini. Poti nazaj ni več. Ali mi je všeč ali ne, ne morem imeti gladke črte sredi glave. Videti je kot pristajalna steza za muhe. In tako so se potegi nadaljevali vse dokler ni bila glava gladka kot dojenčkova ritka. Nastala je F.O.G. Filčeva obrita glava.

S špeglom še nikoli nisva bila v tolikšni časovni povezanosti. Moby. Vin Diesel. Walter White. Boštjan Gombač. Sami znameniti obritoglavci, katerim mimogrede to stanje lasišča tudi pristoji. Meni… no, meni ne. Zdim se sam sebi dobr tip (koliko narcisoidno se to sliši?) prvih pet minut, potem pa ne več. In se zahvalim stari luni. Bil, obril, se odločil.

Vseeno sem začel iskati prednosti in slabosti. Razen v temu, da nekega dne ne zapravljaš več za šampone in da lahko vse glavnike prodaš na Bolhi, nisem videl veliko prednosti. Naj mi lastniki pobritih glav ne zamerijo, v temu sem laik in obrito lasišče sem si lastil natanko dva dni.

Prednosti / slabosti.

No, med svojim eksperimentom sem spoznal, da se na običajno poraščenem predelu glave manj potim, med drugim pa zahteva veliko manj nege. Že res, da ni potrebno kupovati šampona, niti ni potrebno trošiti elektrike za fen, a potrebno je trošiti za kaj drugega. V kolikor namreč želiš ohranjati ta stil, moraš vsaj vsak drugi dan to lepo zgladiti, kar pomeni ali trošenje za električni brivnik, ali pač za brivsko peno in žiletke. Saj vem, ni veliko, ampak vseeno je. Za videz pa se menda splača.

Po dveh dneh sem, navajen da med oblačenjem majica lepo zdrkne preko lasišča na hrbet, ugotovil, da se prav tam zatika. Problem ostane tudi, ko kape ne moreš sneti in ko se brisača po tuširanju nekako izogiba drugih delov telesa. Saj vem, potrebno bi bilo redno vzdrževanje, ampak po dveh dneh? Še drugemu dlačju ne namenjam pozornosti pretirano redno, da pa bi se redno bril po glavi… ne. Plus tega moja glava pod nekim kotom deluje kvadratna, pod drugim pa ne veš, če mi na ramenih mogoče počiva ogromno jajce z očali.

Ne. Z veliko podporo in rišpektom do tistih, ki se za to potezo odločijo, ampak jaz se te igre ne grem več. Zahvaljujoč stari luni in svoji enkratni, pa čeprav kratki, izkušnji. In tako se je F.O.G. zgodil enkrat in bo to ostal neponovljiv dogodek. Ajde, mogoče ponovim še kdaj, čez par let.

V izogib izgubi bralcev slike ne dodajam. Za firbčne, da se jo dobiti na vsaj dveh družbenih omrežjih

2 Thoughts on “F.O.G.

  1. Jp, to je problem obrite glave, dokler si lasje še upajo poganjati 🙂 Če se pa šišaš na nulo (z aparatom) teh problemov ni, pa tudi frizuro si lahko urejaš na vsakih štiri dni (sodeč po sebi). Pri takem načinu se majica ne zatika, kapa se normalno obnaša, pa tudi teme glave se ne lepi na usnjeni del postelje 🙂

    No, sicer pa sam zase najbolj veš 🙂

  2. Sabina on 17. januarja 2018 at 23:44 said:

    Če ne bi poskusil, ne bi vedel.
    Bo še naprej sedem eur. Dokler… te spet ne zamika. A menda je z aparatom bolje.
    Na bujne lase 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation