Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Ukvarjanje s preteklostjo nikoli ni preveč dobro, kar na socialnih omrežjih in še vse povsod drugje kažejo ljudje, ki se še vedno prerekajo o drugi svetovni vojni, rdečih, belih in še čim, kar spada poleg. Namesto, da bi skrbeli za prihodnost in … mislim, da je škoda besed, a minilo je sedemdeset let, madona. Kaj takim ljudem ni jasno, bo večna uganka in samo upanje ostane, da se bo to nekoč spremenilo. Pa ni bil namen takega uvoda, temveč drugačna …

Preteklost.

Ja, dasiravno se s preteklostjo ni za ubadati, je včasih potrebno. Ampak, nikarte ne pozabite, s svojo preteklostjo. Ko se to predela, se lažje živi, ker se konec koncev učimo na napakah, ki smo jih naredili v preteklosti, obenem pa imamo izkušnje. In v povezavi enega z drugim postanemo močnejši, pametnejši, previdnejši. Vsega tega nam ni mogoče vzeti in na ta način postajamo, ja, boljši. Ker, jebeš teorijo, če je praksa drugačna. Teoretično je možno vse, dokler nas praksa ne postavi na realna tla.

Kakorkoli. S prvim sem začel z izzivom, kakršnega sem si naložil že lani. Deset tisoč kilometrov na kolesu, skupaj s sobnim, se ve. Ker mi ni uspelo in ker me ni imel kdo kaznovati, sem se pač sam. In si zadal za letošnje leto dodatna dva. Pa sem, prilično zgodovinsko navdahnjen, šel v zapiske iz samega začetka minulega leta in preverjal številke prvih dni izziva. Šel sem preverjati bloge iz tistega časa. Kaj naj rečem… svoje zapise nerad prebiram. Baje je z vsemi umetniki tako – voditelji se neradi gledajo po televiziji, filmskim igralcem je ob premierah v kinu nelagodno in celo Werner samega sebe ne posluša rad. Čeprav, dvomim da to slednje sploh kdo rad počne. Mogoče v primeru življenja in smrti, pa še tam bi večina verjetno izbrala dva kvadratna metra v hladni in vlažni zemlji. Malo sem zašel.

Sram.

Skratka, pregledoval sem prevožene kilometre in zmerno do pretežno nerad delim tole z vami in je tole edini trenutek, ko sem resnično hvaležen, da imam tistih enajst rednih bralcev, ker se pač zaradi tega ne bo razvedelo, da me je sram. Ne rahlo sram ali zgolj sram, temveč me je sram tako strašansko, da bi znal Cvitkovič iz zgolj mojega priznanja narediti nov celovečerec, ki bi povozil vse od na jug šetajoče babice, pa do obeh delov mladih tabornikov, ki naj bi šli po svoje, čeprav so šli tja, kamor je scenarij narekoval. O moj Bok in sveti Anton pri Kopru, kaj mi je lani dogajalo v okolici možganskega debla, mi sicer ni jasno in mi verjetno nikoli ne bo. Pravzaprav mi ni jasno nič, razen enega – projekt je bil že v samem štartu tako slabo zasnovan in tako žalostno premišljen, da je bil že s prvim vrtljajem obsojen na propad. K temu je pripomoglo še mišljenje, češ, saj boš nadoknadil, ne pozabi, poleti bojo daljši dnevi, si šele v prvem tednu, vse boš prinesel notri… boš, ja. Na koncu ti bo kazalo tako slabo, da boš spustil veke in iskal razloge, zakaj ti ni uspelo. Na mojo srečo, vsaj vem kje je krivda in sem jo v enem od zapisov tudi obelodanil. Pa nočem se ponavljati. Drek menda smrdi, če ga mešaš in moj lanski začetek podviga, ki naj bi postal epski, je zgolj šita poln bokal.

Naj se ne razume napak – izredno ponosen sem na nekaj vrhov. Izredno ponosen na vse, kar sem prevozil in neizmerno vesel, da sem se na delih te poti spoznal z raznimi blogerji, ki so si vzeli čas zame, da sem spoznal dobre ljudi, ki so me v hladnem deževnem popoldnevu meni nič, njim pa še manj, peljali na destinacijo dneva in še marsikaj. Vse je ostalo v lepem spominu, imel sem se lepo, četudi sem kdaj pa kdaj na kolesu preklinjal vse svetnike in ko je teh zmanjkalo, nadaljeval s parlamentarci in tako naprej. In v kolikor mi bo dano, bom vso pot še kdaj ponovil. Nemara celo letos, pa ne obljubim.

Ampak ob preverjanju kilometrov prvega tedna ostanem… ne vem kakšen. Brez čustev. Kaj mi je bilo, da sem začel tako površno, mi ni znano. Sedem kilometrov dnevno. In ob nekem spoznanju, da tako ne bo šlo, sem pojačal na devet. Ker, saj vemo, bo prišlo poletje in bom več na kolesu in bom nadoknadil. Boš nadoknadil (vstavi organ po želji, kot namig: najbolj paše moški spolni).

Danes.

Ne glede na naslov, se postavljam v sedanjost. Začel sem tako obetavno, da po prvih petih dneh, v kolikor se bo tako nadaljevalo, ocenjujem dosego cilja precej pred Silvestrom. Seveda je prerano o tem pametovati, ker se nikoli ne ve, kaj vse lahko prepreči, ampak tisto glavno imam – voljo. In ko me podporniki o tem povprašajo, me ni sram povedati koliko več imam povprečnih dnevnih kilometrov od tistih, ki bi zadostovali. In upam si trditi, da bomo čez leto uživali (jaz in ostalih enajst bralcev) v statistiki, katero vztrajno beležim. In ob vsem tem, sedaj, ko sem na začetku, ko se še vedno vsak dan naučim nekaj novega, je bil zgolj slučaj, da sem vzporedno z branjem Armstrongove knjige povsem naključno pogledal še njegov film. Verjemite, povsem slučajno.

Si pa, po vseh serviranih informacijah, postaviš vprašanje, koliko je res. Ampak kdo smo, da bi sodili in tehtali o tem? Je sploh pomembno? Ni, ne?

2 Thoughts on “Pogled nazaj.

  1. Sabina on 6. januarja 2018 at 8:29 said:

    ‘Iz preteklosti se učimo za sedanjost.’
    Meni je ta misel všeč.
    Torej se je začela. Tour de Slovenija.
    Naj bo polna dobrih doživetij. Čudovitih razgledov. In vsega, kar sodi zraven.
    Ne glede na cilj. Ker cilj je pot…

  2. Nam neprofesionalnim oziroma nepoznavalcem bicikliranja se zdi 30km dnevno precejšen zalogaj. Upam da ti uspe!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation