Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Kako začeti s temle zapisom, ne da bi deloval samohvalno in bahaško, pravzaprav ne vem. Lahko pa strnem nekaj misli v ličen paketek, dodam pentljico in rečem ”evo vam darilo”. Dejstvo je, ker se pač o tem rado govori, da marsikdo misli, da blogerji uživamo nekakšen status. No, v bistvu ga – to je naš hobi. Dejansko smo ljudje, ki svoj prosti čas posvetijo pisanju, s katerim krajšajo prosti čas bralcem. In tu je potem črta. Saj so novodobni prijemi, saj so opcije roke v ogenj za nekaj lajkov več in nekateri so verjetno pripravljeni dati veliko več zgolj za to, da bi bili oboževani, brani, karkoli. Nerazumljivo? Dobro in odkrito pisanje, lahko zagrenjeno, lahko razposajeno, vseeno je, proti posiljevanju na družabnih omrežjih in gnusno vabljivim vsebinam na instastorijih, ki kar ližejo tvoj ekran z notranje strani, kot bi ti hotele dejati ”pridi, beri me, sledi mi, jaz sem car in kralj, najboljši, legenda”. O sveti fuj in fej .

Vseh enajst rednih bralcev obeh spolov že ve, da se letos ukvarjam pretežno s kolesarstvom. No, ni res, da se ubadam zgolj s tem, o tem le pišem. Ker, sem se preprosto naveličal delati in deliti predsodke, s katerimi sem se velikokrat nezavedno ukvarjal in so potem nastajali zapisi, kateri mi danes ne štejejo ravno v ponos. Zato sem, kljub temu, da sem ostal ista oseba, spremenil zgolj blogersko vsebino in če vas je strah, da se bo na teh straneh pojavljala zgolj kolesarska tematika – ne, to se seveda ne bo zgodilo. Včasih bom seveda razdrl še kakšno butasto, dve, tri.

In ker je od vseh enajstih rednih bralcev vsaj tretjina takih, ki vas moja kolesarska pot zanima in preko omrežij sledite dogajanju, katero me sicer počasi, a zato toliko vztrajneje pelje proti zastavljenemu cilju, sem se odločil o tem vsaj na koncu meseca podati število prevoženih kilometrov. Medtem, ko so pri večini populacije novoletne zaobljube že bile spoznane za totalno bedarijo, pri meni pač še traja. Zagnano kot še nikoli. Z glavo na pravem mestu, z vednostjo, da se zavedam svojega dela in z odgovornostjo. Ne vem še kakšno, ampak zagotovo se najde kakšna.

Naj še pred izdajo prevrtenih kilometrov prvega meseca povem, da se mi ne sanja, koliko se vam bo to sploh zdelo. A bodimo realni. Imam službo, zato si ne morem privoščiti biti na kolesu kadarkoli. Nimam partnerice in nimam otrok, kar pomeni, da si lahko privoščim biti na kolesu kadarkoli, razen ko sem v službi. In glede na moj prosti čas, se bo zagotovo našel nekdo, ki bo rekel, da bi pa na sobnem kolesu lahko bil tudi več kot uro na dan, ne da bi sam sploh kdaj poskusil, kako to je. Vedno se najde pač nekdo, ki te jebe v živ mozak. In, resnici na ljubo, prosinec ni ravno topel mesec in dnevi so kljub daljšanju še vedno kratki. Vseeno mi je uspelo opraviti štiri poti tudi na prostem, sicer kratke, v skupni dolžini komaj kaj več kot dvesto in dvajset kilometrov, vse ostalo je plod vrtenja na sobnem kolesu. Katero je, če pustim za sabo lanski pritoževalski blog, odlično za še kaj drugega. Recimo, odkar ga redno poganjam na mestu, sem prebral že nekaj zanimive literature. Jebi ga, tako živimo ljudje brez televizije.

Kaj naj rečem za konec. Bil je zanimiv mesec, testni. Zdaj vem, kolik zmorem, priznam pa, da sem se malenkostno šparal. Teh 1206 kilometrov je odlična iztočnica za naslednje mesece, čeprav se drugega meseca ne veselim kaj preveč. Čakam na pomlad, daljše dneve, poletje… Do takrat bom primoran, kot kaže, kilometre nabirati na mestu. Ampak, tistim enajstim in vsem ostalim – to je šele začetek.

One Thought on “Začetek.

  1. Sabina on 31. januarja 2018 at 23:53 said:

    Lepa številka.
    In… sobno kolo je kot nalašč za branje. Cel fax sem prekolesarila ;)). TV-ja pa še dandanes nima(o). No, nas je pa malce več.
    Štirje dnevi na prostem pa so štirje dnevi. Sicer pa… januar je šele….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation