Brez kakršnega koli hvaljenja, sem človek besed. V večini primerov, ko nekaj rečem, se tega tudi držim. Ajde, blogerski kolega me bo ob teh besedah verjetno spomnil na knjigo, ampak, glej, še je čas.  Skratka, poleg tega, da sem mož beseda, sem tudi človek brez mej. Naj se gre za hitrost na cesti, dobro kulinariko ali nebrzdana seksualna doživetja. Ali za alkohol.

Realno gledano, če me prime, da bi na cesti divjal, se včasih prav težko zadržim, ampak vedno počakam do avtoceste, kjer se potem počutim pravega frajerja, ker tiščim gas do 140 na uro. Potem me običajno prehiti kak clio in moje početje se mi zazdi skrajno brezvezno. In grem naprej po omejitvah. Glede kulinarike, poskusil bi vse, kar bi dobil na krožnik, čeprav ne garantiram, da bi tam tudi ostalo. Vampi, recimo. Ampak alkohol…

Ne dolgo nazaj. V bistvu zadnji vikend. Vedel sem, kaj bo, čeprav sem pričakoval bolj miren večer. Po dolgem času sva obiskala kolega na obali in je bilo povsem jasno, da se bo nekaj spilo.
”Kaj, bomo en pir?”
”Nikoli nismo samo enega.”
In se je začelo. Na izi. Ker, moreš si ga na izi tejkat, bi rekel kolega. Malo mesa na žaru, sproščeni klepeti, smeh in globoke misli, dobra muzika, dva klica in ”ej, v Izoli je čilijada, gremo?” Zakaj pa ne. Brezplačno parkirišče, kratek sprehod in zunaj še svetlo. Vabilo, da naj pridemo k polsimpatičnemu paru pogledat mačko, je bilo bolj kot ne nekaj v smislu ”boste vidli mačko in še nekaj bomo spili”.

”Pir?” ”Veš da, hvala.” In že teče po grlu. Še preden dobro pogoltneš, že sledi predlog, da bi probali nekaj domačega. Samohvalniška procedura v stilu, koliko časa je stalo žganje v temi, koliko časa na soncu, koliko sladkorja vsebuje in da je treba spiti na eks ali pač da je treba piti počasi in uživati v okusu. In iz čiste parodije na mladoletne čefurje (”popij nešto, loše mi izgledaš”), preidemo na klemenklemenovsko varianto (”nemoj pričat, brate, popij ljekove”). In potem še malo splakneš. S pivom.

Kaj naj rečem. Spomnim se svojih mladih let. Pod vplivom alkohola sem na vsakem koncertu prišel v backstage in težil bendom, vse to pa sem zvedel šele, ko sem gledal slike na telefonu in se čudil ”jebemumater, Plestenjak se je slikal z mano”. Mimogrede sem nekaj brezveze nakladal folku, ki ga niti poznal nisem in bil njihova sorodna duša, ko sem jim pomagal uničevati sovražnika. Saj veš, pravijo, da je alkohol naš sovražnik, ampak sveto pismo uči, da moramo tudi sovražnika ljubiti. Pol pa bod pameten, kakorkol narediš, ne veš, al je prav al ne.

Ampak, ni panike. Od vikenda mi manjka nekaj ur spomina. Dovolj, da spoznaš, da si moraš nekje postaviti mejo. Vedno sem trdil, da z alkoholom nimam problemov. Pil sem pač prilično, ne vsak dan, niti ne vsak vikend. Tudi sedaj ne, čeprav sem mnenja, da kozarec vina ob kosilu ali pivo ob večerji ni alkoholizem. To je pač za prebavo. Je pa pred mano težka naloga – brzdati samega sebe. Ampak mi bo šlo. Sploh ni problema, dokler sem doma, dokler spijem radler ali pir pred televizijo. Problem zna biti, ko pridejo obiski. To moram še preštudirati, ampak ne danes. Ne pričakujem obiskov naslednja dva tedna, se pravi da imam čas.

Resno. Nikoli nisem v blogu izdal prave starosti, ampak naj bo danes izjema. Petnajst let je, odkar sem zapustil najstniška leta. Pričakovati bi bilo, da sem resen, miren, skoraj da družinski človek z obveznostmi, jaz pa se grem smešit z bogve čim. Šejm, šejm on mi.

”O, živjo, Peter. Kaj boš pil?”
”Ma, daj mi džus z vodo.”

V življenju sem zajebal, kar zajebat se je dalo.

Kot je ta vinska trta. Tako pravi Slovenska ponarodela. In veš kaj, kdorkoli je že kadarkoli to besedilo spravljal skupaj, je imel prekleto prav.

Če misliš, da bo tale zapis hvalnica alkoholu, se motiš. Če misliš, da tale zapis podpira alkoholizem, se motiš še enkrat. In če misliš, da bom v temle zapisu napisal, da je pijančevanje Slovenski nacionalni šport – imaš prav.

Poznati je namreč treba razliko med pijančevanjem in pitjem. Pijančevanje pomeni, da greš ven, zlivaš vase, dokler zmoreš dvigovati roko, bruhaš, v najslabšem primeru doma pretepeš še partnerja, seveda pred otroki, da vidijo, kako zelo si pogumen, pride policija, prespiš na neudobni klopi nekje pod policijsko postajo, naslednji dan pa greš spet domov s pokozlano srajco in vabilom k sodniku za prekrške v žepu. Ja, resno, car. Medtem pa pitje pomeni sproščeno družbo, ki uživa ob dobri hrani in izbranem vinu, mirno klepeta in se zabava z raznimi zgodbicami iz realnega in domišljijskega sveta, kjer vse temelji na zajebanciji. Pustimo ob strani dejstvo, da tudi tak kulturni način uživanja alkohola pozabi na kulturo in potrka na vrata nebrzdanega pitja. Realno gledano, oboje sem dal skozi in vem kako je. Moje izkušnje so me nekoč pripeljale do ugotovitve, da moraš ob prvih znakih prehajanja iz kulturnega pitja v prenažiranje zaviti na stransko pot. In nadaljevati brez alkohola.

V soboto je praznoval najboljši kolega. Sicer je bila sobota naporen dan. Služba, popoldne praznovanje enega rojstnega dne in zvečer praznovanje rojstnega dne osebe, desetkrat starejše od osebice, katera je praznovala popoldne. Že popoldne se je lotilo kulturno. Nekaj kozarcev belega vina, narezek, veliko peciva, torta, otroška navihanost in sproščeni klepeti z občasnim vtikanjem radovednih sorodnikov v moje življenje. Kokakola. Vožnja na drugi žur. Lepo je bilo. Stari znanci, s katerimi nisem klepetal nekaj let. Geeki, rokabili, resneži, pevci, brkači, pisci, plesalci, zabavljači. Ni da ni. In bilo je vsega. Belega vina, rdečega vina, žganja, trave, rusha. Smeha, plesa, glasbe, iskrenih pogovorov.  Črta. Kokakola. V nekem trenutku je bilo dovolj in ostalih pet ur žura sem preživel ob vodi, radenski in kokakoli. In vseeno je bilo lepo. Sicer bolj dokaz samemu sebi, ampak vseeno. Glede na to, da sem imel možnost zastonj prenočišča stodevetnajst metrov od mesta dogajanja, sem se vseeno odločil za pot domov, štirideset kilometrov proč, po snegu in ob petih zjutraj. Ker sem vedel, da lahko.

Priznam, da sem že malo star za redno obiskovanje diskotek in klubov vsak vikend. Kar tudi ne pomeni, da sem zapečkar in da po službi doma sestavljam puzzle in se veselim za vsak košček posebej. Res pa je, da imam že nekaj časa mero, kar pomeni, da sem po vsakem žuru sposoben voziti domov. Ampak kar pa vidim na teh žurih, so obnemogli najstniki, ki so klonili pod težo alkohola. Kar je žalostno. Enako žalostno, kot je videti samske tridesetletnike, ki bi že morali imeti neko mejo. In bruhajo čez zidove in za vogali zanikrnih disko klubov. Še slabše, še starejši so navzven pravi zgled vsem someščanom, doma pa nasilni do partnerja in otrok, kateri so pač tiho, ker ne smejo uničiti izgleda zgledne družine. In ko vidiš vse to, potem veš, da je alkoholizem najbolj priljubljen slovenski šport.

Lovšin je nekoč rekel, da ga je žural šest dni in en dan počival, zdaj pa se po enem žuru pobira dober teden dni. Ampak on je star. Dinozavri so izumrli po njegovem rojstvu. Sicer, če je to izjavil, ko je imel moja leta, mu nekako oprostim. Natanko vem, kaj je hotel s tem povedat. Prav tako sem se počutil včeraj. Popolnoma trezen, ampak tako zelo zjeban. Kot bi me bo udarcu strele povozil še kamion, ki bi bi pripeljal takoj za tramvajem, kateri me ravno tako ne bi obvozil.

Ampak ne obžalujem. Že dolgo se nisem tako zabaval, sploh brez alkohola. Meni priljubljeno pivo sem sicer zamenjal za vino, ker mi ponuja več užitka. Ker ga znam piti in ni kot pivo, s katerim se znam nacejati. In po dobrem vinu naslednji dan ne boli glava.

Naj bo. Končati moram realno gledano na vse skupaj. Ne verjemite, ko vam pravijo, da je alkohol zlo. Ni res, ko trdijo, da je alkohol kriv za razbite družine, za nesreče na cesti, za brezposelnost. Vsak posameznik je kriv. Vsak uživalec alkohola se mora (ali se bi vsaj moral) toliko poznati, da bi lahko vedel, koliko daleč lahko gre. In če bi to vedeli, bi bile prav tako razbite družine, prav tako nesreče na cesti in vse ostalo. Le z drugimi krivci.

Pojdite v miru.

Govoriti o tem je pravzaprav težko. Ker se vedno najdejo dve skupini – ena te hvali, druga te graja. Kot je recimo tudi pri vegetarijancih, politični odločitvi posameznika, pri kadilcih in celi pri znamki avtomobila. In bolj kot si s tem neobremenjen, bolj kot imaš svoje mnenje ter manj kot si ovca, lažje ti je. Bolje greš skozi vse to.

Začelo se je še pa še let nazaj. Zgolj iz radovednosti, predvsem pa zato, ker so to počeli ostali starejši kolegi. Misleč, da bom frajer, sem začel redno konzumirati alkohol, velikokrat prišel domov tako, da niti nisem vedel kako, ogromnokrat prespal nekje, da sem se zjutraj samo spraševal, kje sploh sem in neštetokrat pobruhal sobo, sosedovo gredico z narcisami in javne objekte. In potem je prišel dan.

Dan, ko sem se odločil, da imam tega dovolj. Da nočem postati znan po svojih pivskih sposobnostih, da nočem, da mi postavijo doprsni kip s kriglom v roki in da nočem biti tisti, na katerega bodo kazali s prstom. In sem končal. Logično, ne popolno. Tudi pijem zgolj priložnostno. In včasih je fajn, da je priložnosti malo. Lahko sem pa ponosen nase in lahko se malo pohvalim, pa četudi se lastna hvala pod mizo valja. Od rednega pivca, ki se ga je nažgal vsak dan, sem prešel na stanje, ko niti ob kosilu ne spijem kozarca vina, ko rečem, da grem na pivo, v bistvu pa pijem fanto, ko grem na žur in potem še z avtom domov in ko mi je ful bedno, da so vsi okrog mene nabiti, sam pa zaradi dolgočasja zapustim kak dogodek ob deseti zvečer.

Včeraj se je zgodila prelomnica. Vsaj v blogerskem življenju. O njej kasneje. Moja dobra lastnost je tudi ta, da četudi sem bil vinjen, oziroma lepše slovensko obrazloženo, naklan, nabit, nalit, nadelan, opijanjen (ne da se mi več iskati podobnih izrazov), nisem nikoli pozabljal. Vsega sem se naslednji dan spomnil, se zavedal in velikokrat tudi sramoval. In nočem postati kulturni pivec vina, ker potem bi ga pil cel dan. Vem kako je v družinah, kjer vlada alkohol, vem kako je na cesti, če imaš preveč krvi v alkoholu, vem kako se telo počuti takrat in kako se počuti truplo naslednji dan. Hočem imeti družino, kjer ne bo fotr pijanec, mama pa takoj za njim, nočem končati pod kolesi avtobusa, katerega upravlja šofer, kateremu vinske mušice letajo okoli ustne odprtine. Kar pa ne pomeni, da se ga, dokler nimam družine in pod pogojem, da je avto parkiran pred hišo, ne morem napiti. In vedno zgolj slučajno, ker planov ne delam. In ta zgolj slučajno je mogoče dvakrat letno, v ostalih slučajih spijem pivo, dve in je to pač to.

Včeraj sem spil tri, mogoče štiri. Po koncertu smo debatirali z Dernovškom in Maroltom o starih časih, razglabljali kaj, kako, zakaj in čemu sploh. Vsi sledilci na fejsbuku in twiterju seveda veste, na katerem koncertu sem bil. In ko mi je Marolt razložil, kako moraš, če delaš na več področjih, v določenih situacijah eno področje izključiti, sem videl, da je to tip človeka, s katerim se bi lahko poistovetil. Ker tudi sam delam tako: ko delam nekaj, se temu 100 procentno posvetim, vse ostalo odklopim. Takrat ni drugega, je samo to, kar počnem tisti trenutek. Ker le tako lahko naredim dobro. In tega ne morem delat pod vplivom alkohola. Mogoče kdo, ampak ne jaz.

Prelomnica. Vsi veste, da se Filec skriva, da nihče ne ve, kdo pravzaprav je, da se je vedno izogibal fotografom, zavračal medije, ki so hoteli njegov intervju s sliko, vabila v tv oddaje in podobno. Po skoraj treh letih obstoja pod tem imenom, sem se odločil pokazati. Intimno, nastalo na koncertu, skupaj z Maroltom. Videno na twiterju, ker tam sem najbolj doma. In to je spet to. Tam je slika, za vse, ki do sedaj niste vedeli, kako sploh izgledam. Drugače pa ne zavračam vabil na kave, četudi jo plačam jaz, za vse, ki si želite kramljati o vsem.

Živel prvi maj. Živeli vsi ostali dnevi.

Ljudje, čeprav ne vsi, smo vedno nekako obsedeni s preteklostjo. Priznam, tudi sam sem. Večkrat sam sebe zalotim pri premišljevanju, zakaj sem to storil tako in zakaj nisem ravnal drugače. Čeprav se vedno zavedam, da je vse skupaj brezvezno, saj preteklosti namreč ne moremo spremeniti. Lahko se le kaj naučimo in določenih stvari ne ponovimo.

Že kot malemu so mi starši govorili, naj se učim, da bom imel lepo življenje. Spomnim se, imel sem avtomobilček – belega mercedesa in vedno sem govoril, da ga bom imel, ko bom velik. Mama pa je dodajala, da se bom za to moral učiti. In sem se, vendar le v osnovni šoli. Potem pa so me bolj kot šola mikale droge, alkohol, žuri in punce. Potem je šlo le še navzdol. Komaj komaj sem spraskal tisto srednjo šolo in me niti najmanj ni mikal kakšen faks. Prvo kot prvo, hotel sem denar, delati in se ne ubadati z učenjem, drugo pa, takrat resnično ni bilo stvari, ki bi me zanimala. Če obžalujem? Niti najmanj. Z diplomo bi danes postal odvisen od sociale, iščoč službo, ki je zaradi smeri šolanja ne bi dobil, ali pa bi vztrajno zavračal službe, ki mi jih bi ponujali za 600 na mesec. Danes nisem visoko, imam pa redno službo, kar tudi nekaj pomeni.

Potem je prišlo obdobje drog. No, niti ne. Le cigarete, alkohol in trava. Cigaret nisem opustil, čeprav prisegam, zaradi cene, na zvijanje tobaka. Alkohola tudi nisem opustil, le da ga sedaj uporabljam bolj s pametjo. Nekoč ga nisem sam in v določenem obdobju sem več kilometrov prevozil z avtom pijan, kot trezen. Tudi tega ne obžalujem. Sicer se mi nikoli ni nič zgodilo, hvala bogu ali komurkoli, ki je imel čas me takrat čuvati. Danes tega ne počnem več, ker sem ugotovil, da se imam preveč rad. Kadim še, občasno tudi travico. Če obžalujem? Ne. Delam pač kar mi paše in če delam to s pametjo, ne vidim problema.

In ker smo takrat še z določenimi kolegi hoteli biti največji frajerji, tisti, za katerimi bi pogledala vsaka ženska, smo ustanovili bend. Brez posluha, smisla za glasbo in samo z videnjem slave, smo se enkrat dobili, držali kitare v rokah, deset minut se matrali, potem pa spili pet litrov vina in naša glasbena pot se je končala. Tudi tega ne obžalujem. Vseeno me pa zanima, kaj bi bilo, če bi nadaljevali. Mogoče le nek lokalni bend, mogoče pa v vrhu domače estrade. Aja, saj je nimamo sploh. Bili so lepi trenutki, predvsem mi je žal za to, da so se naša pota razšla in se danes sploh ne vidimo več.

In potem, skozi tok dogodkov prijadram na današnji čas. Mislim si, če bi bilo takrat drugače, bi bil danes poročen, oče otroka, mogoče ločen, mogoče bi živel nekje drugje, Poljska, Italija, Bangladeš. Mogoče. Mogoče bi imel res mercedesa, lastno stanovanje ali celo hišo ter bil urednik časopisa. Ali internetne strani. Ali naturističnega kampa na Hrvaškem, avtomehanične delavnice ali spiker na radiu.

Ampak vseeno ne obžalujem ničesar, edino to, da nekaterih ljudi zaradi drugačnega življenja ne vidim več. Pa tudi žal mi je za stvari, ki jih pred desetimi leti nisem poskusil in sem sedaj preveč odrasel za to. Namesto, da bi objokoval preteklost, raje gledam naprej, kaj me še čaka, kako bom v določeni stvari reagiral in kako bom živel čez deset let.

Da pa ne bo kdo rekel pozneje, da resnično ne gledam v preteklost, objavljam še novico, da pride v začetku februarja nova kategorija, v kateri bom konkretnejše opisal stanje prejšnjega meseca. Ja.