Ljudje, čeprav ne vsi, smo vedno nekako obsedeni s preteklostjo. Priznam, tudi sam sem. Večkrat sam sebe zalotim pri premišljevanju, zakaj sem to storil tako in zakaj nisem ravnal drugače. Čeprav se vedno zavedam, da je vse skupaj brezvezno, saj preteklosti namreč ne moremo spremeniti. Lahko se le kaj naučimo in določenih stvari ne ponovimo.

Že kot malemu so mi starši govorili, naj se učim, da bom imel lepo življenje. Spomnim se, imel sem avtomobilček – belega mercedesa in vedno sem govoril, da ga bom imel, ko bom velik. Mama pa je dodajala, da se bom za to moral učiti. In sem se, vendar le v osnovni šoli. Potem pa so me bolj kot šola mikale droge, alkohol, žuri in punce. Potem je šlo le še navzdol. Komaj komaj sem spraskal tisto srednjo šolo in me niti najmanj ni mikal kakšen faks. Prvo kot prvo, hotel sem denar, delati in se ne ubadati z učenjem, drugo pa, takrat resnično ni bilo stvari, ki bi me zanimala. Če obžalujem? Niti najmanj. Z diplomo bi danes postal odvisen od sociale, iščoč službo, ki je zaradi smeri šolanja ne bi dobil, ali pa bi vztrajno zavračal službe, ki mi jih bi ponujali za 600 na mesec. Danes nisem visoko, imam pa redno službo, kar tudi nekaj pomeni.

Potem je prišlo obdobje drog. No, niti ne. Le cigarete, alkohol in trava. Cigaret nisem opustil, čeprav prisegam, zaradi cene, na zvijanje tobaka. Alkohola tudi nisem opustil, le da ga sedaj uporabljam bolj s pametjo. Nekoč ga nisem sam in v določenem obdobju sem več kilometrov prevozil z avtom pijan, kot trezen. Tudi tega ne obžalujem. Sicer se mi nikoli ni nič zgodilo, hvala bogu ali komurkoli, ki je imel čas me takrat čuvati. Danes tega ne počnem več, ker sem ugotovil, da se imam preveč rad. Kadim še, občasno tudi travico. Če obžalujem? Ne. Delam pač kar mi paše in če delam to s pametjo, ne vidim problema.

In ker smo takrat še z določenimi kolegi hoteli biti največji frajerji, tisti, za katerimi bi pogledala vsaka ženska, smo ustanovili bend. Brez posluha, smisla za glasbo in samo z videnjem slave, smo se enkrat dobili, držali kitare v rokah, deset minut se matrali, potem pa spili pet litrov vina in naša glasbena pot se je končala. Tudi tega ne obžalujem. Vseeno me pa zanima, kaj bi bilo, če bi nadaljevali. Mogoče le nek lokalni bend, mogoče pa v vrhu domače estrade. Aja, saj je nimamo sploh. Bili so lepi trenutki, predvsem mi je žal za to, da so se naša pota razšla in se danes sploh ne vidimo več.

In potem, skozi tok dogodkov prijadram na današnji čas. Mislim si, če bi bilo takrat drugače, bi bil danes poročen, oče otroka, mogoče ločen, mogoče bi živel nekje drugje, Poljska, Italija, Bangladeš. Mogoče. Mogoče bi imel res mercedesa, lastno stanovanje ali celo hišo ter bil urednik časopisa. Ali internetne strani. Ali naturističnega kampa na Hrvaškem, avtomehanične delavnice ali spiker na radiu.

Ampak vseeno ne obžalujem ničesar, edino to, da nekaterih ljudi zaradi drugačnega življenja ne vidim več. Pa tudi žal mi je za stvari, ki jih pred desetimi leti nisem poskusil in sem sedaj preveč odrasel za to. Namesto, da bi objokoval preteklost, raje gledam naprej, kaj me še čaka, kako bom v določeni stvari reagiral in kako bom živel čez deset let.

Da pa ne bo kdo rekel pozneje, da resnično ne gledam v preteklost, objavljam še novico, da pride v začetku februarja nova kategorija, v kateri bom konkretnejše opisal stanje prejšnjega meseca. Ja.