Želeli ste zgodbe, imate jih.

Tistikrat, ko sem živel še sam, je bilo res lepo. Vstajal sem kadar se mi je zljubilo, spat sem šel, ko sem bil zaspan, jedel sem ko sem bil lačen in predvsem kar sem hotel. To se je sicer kasneje spremenilo, ampak sem se navadil in odkar živiva skupaj z Dorotejo, je nekako boljše. Dva čisto različna karakterja, čisto drugačni osebnosti, a vseeno sva tako lepo skupaj, da bi marsikdo pomislil, da je vse skupaj le pravljica.

No, tistikrat sem praznoval rojstni dan. Bili smo sami fantje, brez ženskega spola, ker smo bili takrat še zmotnega mnenja, da ženske ne znajo žurat, poleg tega pod vplivom alkohola nismo hoteli izreči kake skrivnosti, za katere ženski spol ni vedel. Zaščita, pač. Jedli smo slane prigrizke, pili pivo in poceni vino, saj se je vedno gledalo skozi denar. Eden je odšel bruhat na školjko, drugi se je mučil spustiti vsebino želodca čez balkonsko ograjo na sosedine bršljanke, tretjemu ni bilo nič. Skratka, zabavno. Sam sem zaspal na kavču in se zbudil nekje ob osmih zjutraj, nikjer ni bilo nikogar, ne na školjki, ne v kadi, ne v postelji in glede na to, da smo bili na začetku poletja, niti na balkonu ne. Vrata zaklenjena, kar pomeni, da sem jih očitno pospremil, ko so odšli.

Črvičenje v črevesju me je opozarjalo, da je bilo nečesa preveč. Slekel sem gate, katere sem imel na sebi že nekaj dni, saj se ni bilo potrebno preoblačiti vsak dan, niti ne tuširati, če nisem zašvical. Sedel na školjko in spustil res obilno porcijo rjavega izdelka. Ozrem se proti rolici papirja, ki je.. v bistvu ni bilo. Samo kartonast tulec je visel na svojem mestu in panično sežem proti omarici, da vzamem novo rolico. Hudič, tudi tam je ni. Zmanjkalo. In kaj naj?

Z usrano ritjo res ne mislim hoditi po stanovanju. Navlečem nase gate, ki sem jih prej slekel, oblečem majico in hlače, nataknem krokse in se odpravim proti trgovini. Hodim hitro, ker hočem čimprej opraviti nakup, da grem čimprej nazaj domov in si obrišem rit kot se pač spodobi in ne da hodim naokrog kot pripadnik kakega afriškega plemena. Tako se mi mudi, da spregledam rdečo luč in stopim na zebro. Avto. Cviljenje zavor. Tresk. Jaz na haubi. Jaz na tleh. V tem trenutku ne vem več zase.

Zbudi me prijazen nasmeh svetlolase dame v modri halji. Stoji nad mano, gleda neke papirje in potem zopet mene. ”Vse je v redu”, mi reče. Ne vem zakaj ne bi bilo vredu, sem si mislil. Z mano je vedno vse v redu. Sicer pa trenutno niti ne vem kje sem in počutim se kot po prekrokanem dnevu. Ali dveh. ”V bolnišnici ste, imeli ste srečo v nesreči”, mi pojasni moje vprašanja, katere sem očitno izražal skozi začudene poglede. Postala mi je všeč, takoj, v minuti.

Dobrega pol leta po tej nesreči nisem čutil nobenih posledic več. Doroteja se je preselila k meni, zaživela sva skupaj in spet vsak dan oblečem čiste gate. Lepo je. Dokler ne pridejo njene prijateljice na obisk in mi vedno namenijo pogled, ki nato vodi v nasmeh, kateri pomeni že posmehovanje. Nekaj časa sem ugibal, dokler mi ni Doroteja povedala razloga. Ko so mene kolegi vprašali, kako sva se spoznala, sem vedno odvrnil, da je bila prva oseba po nesreči, katero sem videl. Ona je svojim prijateljicam povedala, kako me je po prihodu v bolnišnico stuširala in da sem imel na sebi umazane spodnjice ter rit, polno dreka. Obenem sem imel zadah in samo en kroks.

Danes sva srečna skupaj, ampak njene prijateljice mi gredo na živce. Vedo, kako sva se spoznala. Verjetno jim je tudi povedala, kako bogat sem spredaj. Ampak, če pozabim na vse skupaj, sem imel res srečo v nesreči. Le ni mi jasno, zakaj sem silil z usrano ritjo in gatami v trgovino, ko sem imel tuš poleg sebe…

2 Thoughts on “Sreča v nesreči

  1. kakšna zgodba 😀

  2. Včasih pač ne vidimo stvari, ki so nam direktno pred nosom 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation