Spoštovano obiskovalstvo dokaj dobrega bloga, želim vam prijetno branje.

Bil je eden tistih redkih dopoldnevov, ko nisem šel v službo. Z razlogom. Imel sem zobozdravnika. Natančneje, zobozdravnico. Pustimo ob strani dejstvo, da sem slab pri zobeh in se posvetimo temu, da sem zato toliko boljši pri drugih delih telesa. Ali – no, ali pa raje ne. Ker, da imam našponane noge zaradi kolesarjenja, tudi že ve vseh devet rednih bralcev.

Če kaj ne prenesem, je glasnost v čakalnici. Govorjenje. Po možnosti, da se še kdo hoče pogovarjati z mano. Res ne. Prosim, gre se za moje zobe in če je po neki, ne ravno logični logiki ustna votlina opredeljena kot intimni predel, želim imeti nekaj časa zase, za psihično pripravo, preden vanjo penetrirajo vsi tisti svedri, kombinirke in izvijači. Prosim. Naj pet minut slave danes namenim zobozdravnici – po vseh mesarjih, ki so mi šarili okrog zobnega kamna, je ta gospa prav prijazna in predvsem nežna, tako zelo nežna, da bo trajalo le še malo časa, ko bom obkrožil datum na koledarju in poleg napisal ”juhu, puljenje osmice”. To je to.

Že preden sem stopil v čakalnico, sem zaslišal glas. Glas tipa, za katerega sem vedel, da mi bo šel na živce, preden sem ga opazil. Sam bom sicer kratek, a on je na dolgo in široko, predvsem pa preveč na glas razlagal, kako bo po prvem novembru dobil službo, da bo delal petnajst let, potem pa kupil jadrnico in plul po Atlantiku. Ko bi bilo pri temu konec, bi bilo okej, ampak ne. Da ima on že vse naštudirano, da je v zadnjem letu vse razmislil, izdelal plan, da sicer še nikoli ni bil na jadrnici, ampak da ve, da se jo dobi že za dvajset tisoč, dobrega tisočaka pa bo porabil še za to, da ji vgradi celice, generatorje in vse potrebno. Da bo na Karibih lovil ribe in si jih pekel, da tam lahko zasidraš brezplačno kjerkoli, da te nihče ne preganja in da si, kakor se je izrazil, kot ptiček na veji. Ker bo imel pokojnino, bo lahko tistih štiristo evrov mirne vesti zapravil, če pa bo potreboval denar, bo zasidral v Miamiju in šel čistit bazene. A dej no.

Ker je bil njegov spremljevalec v telefonskem pogovoru, je mimogrede ogovoril poštarja in ga spraševal, kdaj je izvedena dostava pošiljke, če jo v nabiralnik odda pred sedmo zjutraj in mu navrgel še nekaj o tem, da so ga napadli, pretepli, da je bil tudi zvezan že, pa poštar ni kaj veliko dal na te besede. Nekateri v čakalnici so se nasmihali, sam sem si mislil ”jebemti, ugasni že”, on pa je še kar naprej drgnil. In ko je spremljevalec prekinil, se je nadaljevalo o Bogu, kako ne obstaja, ker če bi obstajal, on ne bi bil tam, pač pa na jadrnici, zasidran pri Bahamih, nato pa je želel pokazati spremstvu, kako umazane cunje ima, ker od njega zahtevajo pet evrov za pranje. Meni in večini drugih je postalo jasno, da je iz bližnje psihiatrije. Sledilo je še nekaj besed o Karitasu, o tem, da so mu ukradli rdečo majico, da je polovico življenja pretrpel in da bo ostalo polovico užival na jadrnici. Na kratko, model ni utihnil.

Še ko je vstopil v ordinacijo, ga je bilo slišati. Očitno je bilo na vrsti puljenje zoba, zobozdravnica ga je nekajkrat prosila, če lahko utihne on pa jo je razsvetlil s tem, da že dvajset let kadi travo in ko je v kotu ordinacije ugledal okrasno rastlino, ga je zanimalo, če je to avokado in čisto tako slučajno seznanil doktorico stomatologije, da se da tudi tega pokaditi. V ordinaciji jim je šlo na smeh, nam v čakalnici pa tudi. Sledilo je še dolgo zahvaljevanje in pozdravljanje in poslavljanje od skoraj vsakega čakajočega.

Kje je tip zabluzil, ne vem in me niti ne zanima. Je pa starejši gospod kasneje komentiral, da se mora fant še veliko naučiti in če je po njegovem vse tako zelo preprosto, zakaj ni preprosto opustil droge in že kaj storil na tem, da bi sledil svojim visokim ciljem. ”Ja ja” so odgovarjali vsi v čakalnici. Meni se pa ni dalo. Prosim, en glas je utihnil, naj se ne oglasi drugi. K sreči so se kmalu odprla vrata in slišali sta se tisti dve magični besedi odrešitve, ki to v bistvu nista – ”Filec, pridite”.

Kasneje sem razmišljal, vem, nepričakovano od mene. Kaj mora človeku dogajati? Najprej, da sploh zapade v droge. Vem, družba, mogoče čudne situacije v družini, občutek nemoči, mogoče se je potrebno dokazati. Nekega dne sem bil na dobri poti, da v tem svetu pristanem tudi sam, a mi na moje zdajšnje veselje to ni uspelo. Ne vem, verjamem pa, da take osebe doživljajo pekel. Ni lahko. Naj bom malo čuden, a še dobro, da obstajajo droge. Predstavljajte si čiste Rolling Stones. Koncert bi verjetno bil dolgočasen. A če grem v drugo smer, predstavljajte si zapohane in naklane Modrijane. Kakorkoli. Ne razumet narobe, sem proti drogam. Drugič, kaj mora dogajati človeku, da mora vsem razlagati svoje cilje? Ne bom trdil, da nerealne, čeprav se je nekaterim v čakalnici zdel njegov cilj nedosegljiv. Cilj je jasen in pomembno je imeti jasne cilje, seveda, ampak – mora biti le cilj jasen, ali mora biti jasna tudi pot do cilja? Ne rečem, model bo potreboval tudi kaj drugega, ne zgolj cilj. Ampak, popolnim neznancem razložiti vse do potankosti, čeprav se nas to niti najmanj ne tiče in je za večino slušateljev to zgolj nepotrebna informacija, katera gre skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven, je tega res treba? Verjamem, da je bil model v nekem svojem svetu, čeprav…

Ena gospa v čakalnici je pokomentirala, da je v čakalnici oblačno. In to utemeljila s tem, da nima fant samo glave v oblakih, ampak je tam kar cel. Škoda, da nisem po posegu še malo posedel v čakalnici in počakal na njen odhod. Verjetno se je potem zjasnilo.

V bistvu je tale zapis zgodba, zato je tudi pristal v kategoriji zgodb. In je resnična zgodba. In zgodbe, polne pesimizma, nimajo vedno slabega konca, kot tudi tiste, polne optimizma, nimajo vedno dobrega. Od rdeče kapice naprej.

One Thought on “Oblačnost v čakalnici.

  1. Sabina on 27. oktobra 2017 at 23:17 said:

    Sem ob branju podoživela poletje našega ‘tazgornjega’ soseda. Sicer ozdravljen narkoman, ki ima sedaj družino, pozoren, čuteč… očka dveh otrok. Po nekaj neljubih dogodkih doma, je začel zahajati v Ljubljano. Krasti, se omamljati poleg alkohola še z, sedaj vem, kokeinom in morfijem. Cel pekel. Agresije. Iluzij. Prividov. Idej. Scen, za katere danes še sam težko verjame.
    O.k. Smo mu stali ob strani kot sosedje. Na psihiatriji so ga hitro uštimali. Je zdravila. A že dela. Ko nekoč…
    Upam, da ima tudi ta vaš današnji ‘sogovornik’ koga, ki bi mu stal, da uspe. In da bo njegova zgodba imela srečen konec.
    Kot tvoja današnja. Preživel si. Obisk zobarja. Pardon, zobozdravnice .

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Post Navigation